Pisalnica
*modra*6. POGLAVJE*modra*
*i*Asja*i*
Dnevi minevajo, počutim se, kot v zaporu. Hrana je ogabna in zdravilke me ne pustijo iz postelje, razen na stranišče. Nekaj časa preživim tudi v nezavesti. Včeraj sem brez zavesti tavala po morah. Zdravilke niso še nikoli (tega ne vidijo vsi zdravilci) budne nezavesti (nezavest, v katerih imaš more, govoriš, kričiš ter se premikaš) videle in so bile tako panične, da so me polile z vodo. To je v resnici zelo pogost simptom srkanja življenja. Oh, kako to vse vem? No, ena, edina, vilinka, ki ni zagnala panike, ki se je učila pri enem najboljših zdravilcev, Floria, mi je to povedala. Vedno bolj sva se začeli pogovarjati in družiti. Vilinka mi nosi snov za šolo, čeprav je Belina. Dostikrat prizna, da je skušala Belo spraviti v zdravilišče, a je niso pustili. Potem sta obupali. Bele nisem videla že dva tedna, Amir pa me je obiskal včeraj, a to ni bilo dovolj. Dolgočasim se, kot v zaporu. Saj je res. Sčasoma zdravilišče postane tvoja ječa, v katero zraven spada še bolečina, zdravljenje, more in malo druženja s sposobnimi zdravilkami.
*i*Raichel*i*
»Kdo?« še enkrat vprašam. Mama se ne gane. Vsa bleda, skoraj zelena, strmi v rjuhe. »Mama?«
»Sence. Sence so te našle,« reče. Tiho sem. Mama odpre usta, da bi nekaj rekla, a takrat nekaj udari v strop. Mema se ozre gor. »Tu so.« MI šepne. Povleče me za roko. Stečeva v kuhinjo in iz stanovanja. Tišina. Mama nadaljuje beg.
»Mama! Kam no? Nikogar ni!«
Ona ne posluša. Porine me v luknjo pri stopnicah. »Tu ostani,« mi naroči in steče stran. Otrpnem in sem tiho. Sama sem. Slišim krike in žvenkert kovine. Nekaj se dogaja. Vstanem iz skrivališča. Takrat zagledam mojo mamo.
»Ne,« dahnem. Mamo nenadoma ovije dim. »Mama! Ne!«
»Pojdi! Stran! Beži!« kriči mama, medtem, ko jo nekaj vleče stran. Hočem steči k njej, a me nenadni sunek energije odrine stran. Vrata iz bloka so odprta in odnese me ven.
»Ne!« še enkrat zakričim. Iz bloka se izvije dim. Postavim se na noge in stečem. Tečem kakor hitro morem. A Sence mi zlahka sledijo. Skrijem se v jarek in se splazim v grm. Sence se ustavijo in začnejo gledati okrog. Napenjajo oči, a me ne najdejo. Potem odidejo naprej. Oddahnem si. Zdaj ne morem nazaj.
*i*Asja*i*
Dnevi minevajo, počutim se, kot v zaporu. Hrana je ogabna in zdravilke me ne pustijo iz postelje, razen na stranišče. Nekaj časa preživim tudi v nezavesti. Včeraj sem brez zavesti tavala po morah. Zdravilke niso še nikoli (tega ne vidijo vsi zdravilci) budne nezavesti (nezavest, v katerih imaš more, govoriš, kričiš ter se premikaš) videle in so bile tako panične, da so me polile z vodo. To je v resnici zelo pogost simptom srkanja življenja. Oh, kako to vse vem? No, ena, edina, vilinka, ki ni zagnala panike, ki se je učila pri enem najboljših zdravilcev, Floria, mi je to povedala. Vedno bolj sva se začeli pogovarjati in družiti. Vilinka mi nosi snov za šolo, čeprav je Belina. Dostikrat prizna, da je skušala Belo spraviti v zdravilišče, a je niso pustili. Potem sta obupali. Bele nisem videla že dva tedna, Amir pa me je obiskal včeraj, a to ni bilo dovolj. Dolgočasim se, kot v zaporu. Saj je res. Sčasoma zdravilišče postane tvoja ječa, v katero zraven spada še bolečina, zdravljenje, more in malo druženja s sposobnimi zdravilkami.
*i*Raichel*i*
»Kdo?« še enkrat vprašam. Mama se ne gane. Vsa bleda, skoraj zelena, strmi v rjuhe. »Mama?«
»Sence. Sence so te našle,« reče. Tiho sem. Mama odpre usta, da bi nekaj rekla, a takrat nekaj udari v strop. Mema se ozre gor. »Tu so.« MI šepne. Povleče me za roko. Stečeva v kuhinjo in iz stanovanja. Tišina. Mama nadaljuje beg.
»Mama! Kam no? Nikogar ni!«
Ona ne posluša. Porine me v luknjo pri stopnicah. »Tu ostani,« mi naroči in steče stran. Otrpnem in sem tiho. Sama sem. Slišim krike in žvenkert kovine. Nekaj se dogaja. Vstanem iz skrivališča. Takrat zagledam mojo mamo.
»Ne,« dahnem. Mamo nenadoma ovije dim. »Mama! Ne!«
»Pojdi! Stran! Beži!« kriči mama, medtem, ko jo nekaj vleče stran. Hočem steči k njej, a me nenadni sunek energije odrine stran. Vrata iz bloka so odprta in odnese me ven.
»Ne!« še enkrat zakričim. Iz bloka se izvije dim. Postavim se na noge in stečem. Tečem kakor hitro morem. A Sence mi zlahka sledijo. Skrijem se v jarek in se splazim v grm. Sence se ustavijo in začnejo gledati okrog. Napenjajo oči, a me ne najdejo. Potem odidejo naprej. Oddahnem si. Zdaj ne morem nazaj.
Moj odgovor:
nemorm
potrebuje pomoč ali nasvet v
Svetovalnica
anger issues
Hej,
js mam probleme z jezo. Včasih sem jih mela, ko sem bla mlajša (ful hitr sm se razjezila in se začela dret, metat stvari naokol itd.) pol se je nekak nehal, ko sem bla okol 12 sem parkrat spet dobila izpad, pol pa do ene zgodnjih 15 ni blo nč. In zdej (sm 15 pa pol) začenjam opažat, da se ful hitr razjezim (sicer nimam več izpadov, edin povzdignem glas in postanem razdražena), ampak sem ful pogostej jezna, velikrat me že najmanjša stvar sprav v slabo voljo. Takrat bi najrajš metala stvari naokol, kričala, včasih se želim pretepst z nekom (tega NE nardim) al se hočm pa rezat (sam jeza na srečo mine dost hitr, da tega ne nardim). V takih momentih probam sam potlačit in pol mine, ampak pride spet in bi najraj neki od tega nardila ... Zdele sm tok jezna, neko nalogo morm za šolo oddat do dons in je ne znam sploh nardit pa še moj brat se je neki po stanvanju drl in sm se zadrla nej bo tih in sva začela kričat drug na druzga in sm zaloputnla vrata svoje sobe in še prej se je mami neki drla na tamalo k nč ne pospravla sobe in je očitno nikol ne izuči, da bi jo mogla, ker se pol mami nanjo dere in mormo vsi to poslušat in te naloge res ne znam narest in bi najraj prevrlna celo mizo z računalnikom vred in vrgla ta stol po tleh pa zaloputlna una vrata tok močno, da se jih ne bi več dal zaprt ... Zdele poslušam musko, da bi se mal pomirila, sam to ni najbolj učinkovit način, ker sem še zmer jezna in vem, da bo tko al tko spet enkrat pršel ta občutek jeze nazaj. A mate predloge?
Lp
js mam probleme z jezo. Včasih sem jih mela, ko sem bla mlajša (ful hitr sm se razjezila in se začela dret, metat stvari naokol itd.) pol se je nekak nehal, ko sem bla okol 12 sem parkrat spet dobila izpad, pol pa do ene zgodnjih 15 ni blo nč. In zdej (sm 15 pa pol) začenjam opažat, da se ful hitr razjezim (sicer nimam več izpadov, edin povzdignem glas in postanem razdražena), ampak sem ful pogostej jezna, velikrat me že najmanjša stvar sprav v slabo voljo. Takrat bi najrajš metala stvari naokol, kričala, včasih se želim pretepst z nekom (tega NE nardim) al se hočm pa rezat (sam jeza na srečo mine dost hitr, da tega ne nardim). V takih momentih probam sam potlačit in pol mine, ampak pride spet in bi najraj neki od tega nardila ... Zdele sm tok jezna, neko nalogo morm za šolo oddat do dons in je ne znam sploh nardit pa še moj brat se je neki po stanvanju drl in sm se zadrla nej bo tih in sva začela kričat drug na druzga in sm zaloputnla vrata svoje sobe in še prej se je mami neki drla na tamalo k nč ne pospravla sobe in je očitno nikol ne izuči, da bi jo mogla, ker se pol mami nanjo dere in mormo vsi to poslušat in te naloge res ne znam narest in bi najraj prevrlna celo mizo z računalnikom vred in vrgla ta stol po tleh pa zaloputlna una vrata tok močno, da se jih ne bi več dal zaprt ... Zdele poslušam musko, da bi se mal pomirila, sam to ni najbolj učinkovit način, ker sem še zmer jezna in vem, da bo tko al tko spet enkrat pršel ta občutek jeze nazaj. A mate predloge?
Lp
Vprašanje
Če si tekmovalec, tekmovalka v Veseli šoli, te prosimo za odgovor. Vprašanje se glasi: Zakaj si naročen/a na Pil?
Na Pil sem naročen/a izključno zaradi Vesele šole.
(105)
Pil bi naročil/a tudi, če ne bi tekmoval/a v Veseli šoli.
(255)
Pila nimam naročenega, saj pri mentorici Vesele šole dobimo vse vsebine za tekmovanje.
(54)
POIŠČI PILOVCA/KO
Pogosta vprašanja
POSVOJI ŠNOFIJA!
Priljubljene objave
Oglas
Zadnji odgovori
hej! jaz nisem v klubu, ampak sem se začela ...
