PisalnicaEl diablo - preteklost, moj sovražnik
4
Ianna
"Pred enim letom smo se odločili da bomo pripravili tabor za vse polbogove, ki se na akademiji ne bodo morali učiti. Imeli smo vpisanih 130 polbogov in zelo slabo zaščitno polje.
Na kupu nas je bilo kakšnih 150 polbogov kar je če še nisi ugotovila privabilo pošasti."
Ustavila sem in vdihnila. Moje telo se je treslo. Moj čut za smrt se je povečal in skoraj sem se zgrudila. Mitchell me je ujel in me stisnil k prsim. Črne solze so se mi cedile po malo zagorelem obrazu in puščale bele črte na mojih licih. V izgubljenem mezincu sem začutila fantomsko bolečino in kolena so mi klecnila.
Mitchell me je prijel v naročje in molče odnesel v vilo.
Po dovozu, na veličastne stopnice in levo v velikansko dnevno sobo. Položil me je na umetelno narejen kavč in se vsedel zraven. Glavo sem mu položila na kolena in tiho smrkala. Naoki je molče vstopila za nama in se vsedla nasproti. Na obrazu je imela masko a vedela sem da jo je bolelo. Čutila sem tudi nekaj obžalovanja in sramote.
Tresoče sem vdihnila: "Naoki nisi ti kriva. Vedela sem da se bom morala enkrat soočiti s tem. Mitchell prosim nadaljuj."
Veliki bojevnik je tresoče vdihnil. Veliko brazgotinasto roko je položil na moje lice.
Še enkrat je globoko vdihnil: " Bil je drugi dan tabora. Zbudil sem se eno uro pred sončnim vzhodom. Že takrat je bilo v ozračju nekaj drugače. Vstal sem in odšel na jutranji tek. Bil sem oddaljen kakšen kilometer od akadamije, ki me je iz desne strani napadel peklenski pes. Skočil je name in me podrl toliko koliko sem dolg in širok. Renčal mi je v obraz a mi ni storil popolnoma nič. Na svoji levi sem takrat zaslišal kratek tlesk z jezikom in tam je stala. Tri leta starejša, tri leta lepša in tri leta bolj zlobna. Stala je tam in se mi smehljala. Njen nasmeh me mori še zdaj, grozen je. Hodila je v krogih in se zlovešče smehljala. Peklenski pes pa je takrat še kar bil na meni in mi drobil prsni koš. Mislil sem da bo to moj konec, a takrat je spregovorila."
Zaprla sem oči in si predstavljala visoko blondinko z obrazom lutke in telesom grške boginje. Predstavljala sem si jo stati tu v sobi, v grškem oklepu, z lasmi spetimi v umetelno figo. Njen žalosten a tako zloben obraz me je tako zamoril.
Na kupu nas je bilo kakšnih 150 polbogov kar je če še nisi ugotovila privabilo pošasti."
Ustavila sem in vdihnila. Moje telo se je treslo. Moj čut za smrt se je povečal in skoraj sem se zgrudila. Mitchell me je ujel in me stisnil k prsim. Črne solze so se mi cedile po malo zagorelem obrazu in puščale bele črte na mojih licih. V izgubljenem mezincu sem začutila fantomsko bolečino in kolena so mi klecnila.
Mitchell me je prijel v naročje in molče odnesel v vilo.
Po dovozu, na veličastne stopnice in levo v velikansko dnevno sobo. Položil me je na umetelno narejen kavč in se vsedel zraven. Glavo sem mu položila na kolena in tiho smrkala. Naoki je molče vstopila za nama in se vsedla nasproti. Na obrazu je imela masko a vedela sem da jo je bolelo. Čutila sem tudi nekaj obžalovanja in sramote.
Tresoče sem vdihnila: "Naoki nisi ti kriva. Vedela sem da se bom morala enkrat soočiti s tem. Mitchell prosim nadaljuj."
Veliki bojevnik je tresoče vdihnil. Veliko brazgotinasto roko je položil na moje lice.
Še enkrat je globoko vdihnil: " Bil je drugi dan tabora. Zbudil sem se eno uro pred sončnim vzhodom. Že takrat je bilo v ozračju nekaj drugače. Vstal sem in odšel na jutranji tek. Bil sem oddaljen kakšen kilometer od akadamije, ki me je iz desne strani napadel peklenski pes. Skočil je name in me podrl toliko koliko sem dolg in širok. Renčal mi je v obraz a mi ni storil popolnoma nič. Na svoji levi sem takrat zaslišal kratek tlesk z jezikom in tam je stala. Tri leta starejša, tri leta lepša in tri leta bolj zlobna. Stala je tam in se mi smehljala. Njen nasmeh me mori še zdaj, grozen je. Hodila je v krogih in se zlovešče smehljala. Peklenski pes pa je takrat še kar bil na meni in mi drobil prsni koš. Mislil sem da bo to moj konec, a takrat je spregovorila."
Zaprla sem oči in si predstavljala visoko blondinko z obrazom lutke in telesom grške boginje. Predstavljala sem si jo stati tu v sobi, v grškem oklepu, z lasmi spetimi v umetelno figo. Njen žalosten a tako zloben obraz me je tako zamoril.
Moj odgovor:
Idk Just a gurl
potrebuje pomoč ali nasvet v
Svetovalnica
Ne morm več ig
nekak sploh ne znam eksplainat tega problema sam jst sam tak ne morm več pa ne vem zakaj.
zdle sm tak 2 letnik in ta mentaliteta se je začela že v tak 9 klasu k sm a tak miserable v sobi cel dan, rezala sm se en kratek cajt all that tak edina stvar za katero sm nekak najdla cajt je bla šola o vsem ostalem nisem hotka razmisljat, nisem hotla hodit iz bajte, brez hobijev, pač misery.
Pol sm čakala tak fuk dolg da pridem na gimnazijo kjer lohka štartam ponovno in res je blo ok dobla sem boljše prijatelje tud ocene sm mela res v redu počutila sem se tak dobr.
letos pa pomoje padam spet v se hujse stanje dobesedno sem utrujena tak VES čas doma mi poskušajo vzet naprave telefon pa to sam iskreno nic ne pomaga takrat se pač samo uležem nekam. Ful bi rada razložila kaj je razlog mojih težav pa se sama ne vem samo čist vse na svetu mi zopet postaja breme že to da se oblečem pa nrdim najbl bejsik stvari mi je preveč za učenje mam komej kej volje zato tud moje ocene trpijo k mi tud ni tolk mar rada bi sam nrdila naslednje leto se pa pol šteje za naprej ampak vseen. nisem posebno žalostna pa tud ne vesela nekak sam ne vidim smisla in ne najdem energije za dobesedno nič. zdj če sm res upset se zgodi da se mal loh režem sam ni zdj take panike.
pa tak drug problem je pa da se in a way počutum izločeno pač I love my friends in vem da majo one tud mene sam nobena me ne bi izbrala za najljubšo kar me iskreno ni motilo in sem to tud sprejela sam zdj se je naši friend grupi prdruzla se ena k me iz enga razloga tak ful ne mara niti pozdravi me ne niti nič sam pač v istu friend grupi sva drugače sva pa bejsikli tujki in ker nas je zato zdj v skupinci tak liho število je zmee fuk akward kadarkol se mormo razdelit v pare ker jst zmeri ostanem sama in mi je mal bad idk.( ne mislim sw pogovorit z njo kee je zlo take bossy narave enkrat me je čist nadrla ker sm se usedla na njen stol, pa zanalašč me izloča iz vsega) in pač vse me majo rade sam nekak je nasa grupica 7 ljudi razdeljena na dve manjsi tak 4i( 3 pa se una sosolka) pa se 2 in jst sm tak lih nekje umes in če smo vse prisotne se nobeni ne morem.lih vključit v pogovor( saying that ostalih 6 me ma radih pa se rada pogovarjam z njimi tak da nism zdj nekk lonely spet)
iskreno ta drugi problem tud ce ne odgovorite bl bi rada spet najdla nekk voljo kee ne more. več s to konstantno utrujenostjo ker tud k se hočem učit pa nekj delat ponavad sam začnem sanjarit alpa sam obupam.
zdle sm tak 2 letnik in ta mentaliteta se je začela že v tak 9 klasu k sm a tak miserable v sobi cel dan, rezala sm se en kratek cajt all that tak edina stvar za katero sm nekak najdla cajt je bla šola o vsem ostalem nisem hotka razmisljat, nisem hotla hodit iz bajte, brez hobijev, pač misery.
Pol sm čakala tak fuk dolg da pridem na gimnazijo kjer lohka štartam ponovno in res je blo ok dobla sem boljše prijatelje tud ocene sm mela res v redu počutila sem se tak dobr.
letos pa pomoje padam spet v se hujse stanje dobesedno sem utrujena tak VES čas doma mi poskušajo vzet naprave telefon pa to sam iskreno nic ne pomaga takrat se pač samo uležem nekam. Ful bi rada razložila kaj je razlog mojih težav pa se sama ne vem samo čist vse na svetu mi zopet postaja breme že to da se oblečem pa nrdim najbl bejsik stvari mi je preveč za učenje mam komej kej volje zato tud moje ocene trpijo k mi tud ni tolk mar rada bi sam nrdila naslednje leto se pa pol šteje za naprej ampak vseen. nisem posebno žalostna pa tud ne vesela nekak sam ne vidim smisla in ne najdem energije za dobesedno nič. zdj če sm res upset se zgodi da se mal loh režem sam ni zdj take panike.
pa tak drug problem je pa da se in a way počutum izločeno pač I love my friends in vem da majo one tud mene sam nobena me ne bi izbrala za najljubšo kar me iskreno ni motilo in sem to tud sprejela sam zdj se je naši friend grupi prdruzla se ena k me iz enga razloga tak ful ne mara niti pozdravi me ne niti nič sam pač v istu friend grupi sva drugače sva pa bejsikli tujki in ker nas je zato zdj v skupinci tak liho število je zmee fuk akward kadarkol se mormo razdelit v pare ker jst zmeri ostanem sama in mi je mal bad idk.( ne mislim sw pogovorit z njo kee je zlo take bossy narave enkrat me je čist nadrla ker sm se usedla na njen stol, pa zanalašč me izloča iz vsega) in pač vse me majo rade sam nekak je nasa grupica 7 ljudi razdeljena na dve manjsi tak 4i( 3 pa se una sosolka) pa se 2 in jst sm tak lih nekje umes in če smo vse prisotne se nobeni ne morem.lih vključit v pogovor( saying that ostalih 6 me ma radih pa se rada pogovarjam z njimi tak da nism zdj nekk lonely spet)
iskreno ta drugi problem tud ce ne odgovorite bl bi rada spet najdla nekk voljo kee ne more. več s to konstantno utrujenostjo ker tud k se hočem učit pa nekj delat ponavad sam začnem sanjarit alpa sam obupam.
POIŠČI PILOVCA/KO
Pogosta vprašanja
Priljubljene objave
Zadnji odgovori
GIRL TACOSE TI KUPIM ČE BOS VEC OBJAVLJALA ...
