4.poglavje
PRISTANEM NA NEMOGOČ NAČRT
Načrt se mi je zdel res ne smiseln. A po dolgem prepričevanju me je Aura uspela prepričati. Seveda nisem verjela vanj. Sploh ne vem zakaj sem pristala na to.
»Ampak ne bo to malo sumljivo?«
»Ne, pravzaprav v mafiji sodelujejo tudi po cele družine.« Aura je zbirala veje za ogenj.
»Ampak gruča otrok ki se pridruži mafiji?
»Poglej, moj načrt bo deloval, moji načrti vedno delujejo.«
In s tem je bilo pogovora konec, to noč smo prenočili v gozdu več kilometrov stran od apartmajev in hiše gospe Srake. Tisto noč sem spala presenetljivo dobro. Spali smo pod zvezdami. Čeprav nisem prepričana od kod, je Aura dobila spalne vreče. Naredili smo tabor, na sredino smo postavili taborni ogenj obenj pa postavili vreče. Sicer sem spala že bolje, tla so bila res trda, a bilo je v redu. Večerjali smo gozdne sadeže saj drugega nismo imeli. Artemis je predlagal, da bi odšli nazaj, a bi bilo prenevarno.
---------------
Živjo tule spodaj kot obljubljeno še 4. del ki ga ni šlo odpreti... Aja sem pogledala pa mislim, da je bilo tisti dan nekaj narobe na pilovem serverju....:confounded:
-------------------------------
Naslednje jutro me je naš voznik odpeljal v šolo, čeprav se mami ni zdelo, da sem pripravljena sem jo pregovorila, rabila sem malo miru. Sošolci seveda niso vedeli kdo sta moja starša saj me nista nikoli kazala v javnosti poleg tega sta iskala šolo, ki tega ne bi izdala. Sošolke so se pogovarjale o tem, da je slavni igralec pogrešan. To mi ni bilo všeč, počutila sem se samo še bolj samo. Po pouku sem odšla v knjižnico in si sposodila nekaj knjig.
Ko sem prišla domov sem se pogovarjala z Rukijem. To počnem vedno kadar sem žalostna. Pomagalo mi je. Domov je prišla mami in nama pripravila kosilo. Pojedli sva v tišini. Ko je naenkrat nekdo pozvonil na vhodna vrata. Mami je šla odpret medtem ko sem jaz pospravila po kosilu.
Ko se je mami na vratih pogovarjala s policistom sem šla vohuniti po spalnici, zakaj bi nek človek brez sledu izginil? Sigurno je kakšen dokaz. Prišla sem do spalnice in odprla vrata ter jih za sabo zaprla. Spalnica je bila takšna kot vedno: postelja z belo posteljnino sredi ogromne sobe, na desni omara z velikimi vrati iz mahagonija, ter velika televizija. Na očetovi strani postelje je nočna omarica na njej pa svetilka. Odprla sem predal na omarici in v njem je bila skrinjica. Vzela sem jo ven in jo odprla. V njej je bilo pismo, hotela sem ga odpreti ko sem zaslišala mamin glas: »Emely!« Hitro sem pospravila skrinjico, pismo pa vtaknila v žep puloverja. Stekla sem do hodnika kjer je stala mami. Policista ni bilo več. A mami je ostal prestrašen žalostni pogled v živo zelenih očeh. Svetle kodre si je pospravila za uho in naredila prisiljen nasmeh. »Tukaj si! Razmišljala sem, da bi danes odšle nekam, da bi malo odmislili vse skupaj.« Prikimala sem in mama me je objela.