Hej! Hvala, da vas toliko bere mojo zgodbo! Upam da danes pridemo do 25 lajkov... ŠE ENKRAT VAM HVALA! UŽIVAJTE V ZGODBI!

Z mami, ki je bila lisica sva hodili po temnem gozdu. Jaz sem ji samo sledila saj si kakšnega napačnega giba nisem upala narediti. Kot v filmih, ko pade v luknjo, ker gre po drugi poti. Zaslišale sva lisičje glasove, ki so pravili:"Pripravite se... Pšttttt!!! Tiho vsi! Pst!!!! Ste pripravljeni?! Govorili so tako tiho, da sem jih komaj kaj razumela. Prišle sva do jame, ki jo je zaprla velika skala. Ravno sem hotela vprašati.mami kako bova prišle noter, ko je že izgovorila besede:"Lisy, Stisy, Bisy. Niti sanjalo se mi ni kaj to pomeni ampak najbolj me je čudilo to, da se je skala premaknila tisti tenutek, ko je dokončala te tri besede."Vredu je trop. To je moja hčerka. Ni volk. Ko sem slišala besedo volk sem se spomnila na volke ki so me pred nekaj minutami obkolili. "Mami, veliko stvari te še imam za vprašati. Sem tiho rekla, da me ne bi slišala cela tolpa lisjakov in lisic."Ja Betty, greva tamle zadaj. Pokazala je na veliko sivo skalo in za njo prečudovito travo."Na tej skali zelo piha, zato bova raje pod njo. Je rekla mami in že hodila proti skali. Skala je bila skoraj tako velika kot hiša. Tam mora biti lep razgled. Na današnji dan, ko piha zagotovo ni fajn sedeti tam. "Torej mami, dve leti si že tukaj ne, da bi nam kaj povedala?! Rečem in si ogledujem lepo naravno okolico."Ti bom povedala celo zgodbo. Je rekla mami in zčela pripovedovati:"Tvoja babica je bila nekoč kraljica tega tropa. Bila je super ženska in super smo se lahko pogovarjali z njo. Nekega dne pa se je zaljubila v volka in odšla v volčjo tolpo. Nikoli več se ni vrnila... No... No... Je zavzdihovala in gledala v zvezde na nebu. "Mami, prosim povej. Sem jo pogledala z zanimanjem. "Umrla je. Noben ne ve kaj se ji je zgodilo. Je mami rekla s solzami v očeh. Takrat je tudi meni zdrselo nekaj mokrega po lisičjem licu. Še vedno se nisem počutula kot lisica. "No ja... Je nadlajevala mami:"In potem so poklicali mene, da sem jaz njihova zadnja rešitev ali pa bo konec lisic. Nekdo mora vladati in to mora prevzeti le dedinja naše družine. Je mami sopela potiho. "Čakaj... A to pomeni... D.. D.. Da... Sem tiho govorila in jo pogledala naravnost v njene modre oči kakršne imam jaz. Čeprav je lisica je imela iste oči:"Ja ljubica. Ti si princesa našega tropa. Je rekla in si s taco poskusila obrisati solze."Hočeš reči, da si že dve leti tu, jaz pa tam nekje živim čisto drugačno življenje?! Sem tokrat izrekla na glas. Takrat sem se spomnila. Ati, mačeha in sestrica me že zagotovo iščejo. Kaj bom zdaj. "Ja ljubica. Nisem imela izbire. Gledala sem nazaj od koder sem prišla in zaskbljeno pogledala mami:"Kaj pa je Betty? Me vpraša mami z zaskbljenim glasom'

:"M... Ma... Mami... Kaj pa ati, mačeha in sestrica?! Zagotovo me iščejo. Sem rekla s solzami v očeh. "Betty, odločiti se boš morala. Ali med lisicami ali navadno življenje? Me je vprašala mami in pogledala votlino njihovega tropa. "Oh... Mami razumeti me moraš! To mi je zelo težka odločitev! Sem zavpila naglas, da me je tokrat najbrž cel trop slišal, ki je bil 10 metrov stran. "Razumem te Betty. Res te razumem. Sama sem šla skozi iste odločitve. Takrat se mi je v očeh zasvetila iskrica:"Mami, kaj pa če bi bila pol pol? Malo navaden človek, malo lisica? Sem z navdušenim glasom vzkliknila."Ne bo šlo! Je zavpila mami:"Ne obstaja kakšna reč, da si lahko oboje! Mi spet zabrusi jaz pa le pogledam v tla."Kaj pa so bile tiste besede prej? Sisi, biki, tiki? Sem jo vprašala."Ne! Stisy, Bisy, Lisy. To so bile prve, ki so ustvarile naš trop. To je naše geslo. Zdaj pa je dovolj. Če imaš še kakšno vprašanje me boš jutri vprašala. Je rekla mami tokrat z mehkejšim glasom. Odšli sva nazaj v votlino in mimogrede zagledala lep svetlejši gozd par metrov stran:"Kaj pa je tisti gozd? Sem vprašala in se nasmejala. "To... Am... To je prepovedani gozd! Tam so strupeni reči za lisice. Je mami tiho rekla in že sva bile v votlini kjer je bilo več kot 20 lisjakov in lisic. Mami mi je pokazala kje bom spala in jaz sem se ulegla. Spali smo na travi. Nikoli še nisem spala na travi zato nisem morala zaspati. Razmišljala sem. Prepovedano za lisice in lisjake? Sam jaz nisem lisica ali lisjak. Jaz sem pol človek in pol lisica. Zato... Mogoče bi lahko šla samo pogledati... Ali se samo malo sprehoditi... Ne... Sej ves da je prepovedano... A mogoce... Grem! Sem se koncno odlocila in odsla vem iz votline. Da ne govorim o tem da se je mami skoraj prebudila ko so se odprla vrata votline. Skočila sme čez ograjo in pristala v mehki, visoki travi. Odšla sem par metrov naprej... Dobro, dobro mogoče kakšnih 50 metrov naprej in nič se ni zgodilo. Naenkrat pa sem zaslišala: Auuuu!!! Ugorovila sem, da so tukaj blizu volkovi! Tekla sem nazaj in tekla... A bila sem prepozna. Pred mano sem zagledala velikega črnega volka. Hotela sem teči naprej a nisme morala, ker mi ni pustil. Zelo sem se bala a sem ga pogledala naravnost v oči... Imel je modre kot jaz. Nobeden nima takšnih oči... Razen mami in jaz. Takrat se mi je posvetilo da je najbrž tudi on bil človek. Dvignil je svojo veliko glavo."Saj me itak ne razumeš... Sem zaslišala iz njegovega gobca. Čakaj malo. Kako ga pa potem jaz lahko razumem? "Saj te razumem. Sem tiho rekla in ga spet pogledala v oči."Kaj? Kako ti je ime? Me je vprašal in visoko ter ponosno dvignil glavo."Ime mi je Betty. Sem pol lisica, pol človek. Sem rekla in gledala okoli sebe, če bi slučajno kdo skočil name. "Jaz sem Charlie. Tudi jaz sme bil včasih človek. Pogledala sem ga in se nasmejala:"Sem vedela! Po tvojih očeh sme ugotovila. Zaslišala sva, da nekdo hodi proti nama... "Fandro! Zakliče Charlie in me zvleče za drevo:"Pojdi nazaj v svoj trop. Če ugotovi, da se druživa me bo še ubil. Prikimala sem in stekla nazaj... Samo en problem sem imela... Da so mi bila vsa drevesa, vsa grmovja čisto ista!
(se nadaljuje)


Ojla! Upam da vam je bil 2.del moje zgodbe všeč. By by! LYSMA :revolving_hearts::hugging::kissing_smiling_eyes: