Moje najljubše poglavje cele knjige!

13. POGLAVJE

Vsi skupaj so izstopili iz avtomobila, Adriana pa je z boso nogo plaho stopila na mehke, hladne peščene sipine. Prišli so na neko čudovito, neskončno obmorsko plažo, ki je bila v tisti poltAriani videti natanko tako, kot da bi se po kakšnem čudežu znašli sredi filmskega prizora v daljni, divji Ameriki. Veliki, penasti valovi so ritmično in z globokim bobnenjem pljuskali ob bel pesek, vonj po soli in algah pa je bil tukaj popolnoma drugačen, močnejši in čistejši kot v njihovi domači ribiški vasici.

»Amerika!« je z odkritim navdušenjem, olajšanjem in globokim vdihom v glasu prva ponosno naznanila Doris, ko je pogledala proti širnemu, z zvezdami obsijanemu obzorju.

Adriana je od čistega šoka široko odprla oči. Potovali so z nepredstavljivo, skoraj magično hitrostjo, ki je navadni ljudje s svojim razumom sploh niso mogli dojeti. A medtem ko so se vsi ostali člani družine Tolmun že počasi premikali proti robu obmorskega gozda, da bi postavili tabor, je Adriana v svojih prsih začutila nov, težek nalet tesnobe. Nekaj ključnega ji še vedno ni dalo miru. Pogledala je proti pšeničnemu fantu, ki je stal neposredno poleg nje, in ga z resnim glasom opomnila: »Jaz ... jaz v resnici še kar ne vem, pred čim sploh vsi skupaj tako mrzlično bežimo.«

Na plaži je za trenutek zavladala popolna, težka tišina, ki jo je prekinjalo le bučanje oceana. Zala se je nekaj korakov stran obrnila nazaj, pogledala proti Galu, mu pomenljivo pomežiknila s svojimi zelenimi očmi in z nežnim glasom rekla: »Ji boš ti končno razložil celotno resnico o našem svetu?«

»Vredu, poslušaj me zdaj zelo pozorno,« je začel Gal.
»V našem podvodnem svetu prav tako obstajajo šole, kot jih poznaš ti na kopnem.« Adriana ga je v tisti sekundi, da bi vsaj malo razbila naraščajočo resnost in paniko v svojem trebuhu, prekinila z nagajivim, plahim nasmeškom: »A res? Se mi je že zdelo, da tvoj prebrisani obraz skriva kakšno diplomo iz biologije morskih alg.« Gal se je ob njeni hitri pripombi le trdo, a izjemno igrivo in z opazno modrino zadrege na svojih bledih licih potihem zasmejal.



»Ne, ne gre za takšno preprosto šolo, kot si predstavljaš,« je nadaljeval z resnim, nizkim glasom, ki ji je takoj naježil kožo. »Akademija je izjemno stroga, kruta, mogočna in brezmilostna ustanova. Voditelji te organizacije hočejo, da jo obiskuje, se ji podredi in ji služi čisto vsak živeči Albini na tem planetu. Moj oče Nerej je pred dolgimi leti dejansko delal tam, visoko v njihovi hierarhiji arhivov. Ker je bil Akademiji takrat izjemno zvest in predan, so ga hitro povišali ter mu v najožjem, tajnem krogu razkrili njihovo pravo, krvavo resnico. Povedali so mu, da Albinije iz vseh svetovnih oceanov tja pošiljajo z enim samim, grozljivim razlogom: da jih v koreninah naučijo čiste, uničujoče krvoločnosti. Končni cilj Akademije je, da Albiniji za njih v enem usodnem valu pobijejo vse navadne ljude na planetu, nakar bo ta ustanova prevzela popolno oblast in za vedno zakraljevala celemu svetu.«

Gal je za trenutek umolknil, da je Adriana sploh lahko vdihnila, nato pa nadaljeval z še nižjim tonom: »Ampak Nerej je takoj, ko je izvedel za ta grozljivi načrt, vedel, da to ni vredno človeških življenj. Njegova narava ni bila tako izprijena in morilska. Zato se je slovesno zaprisegel, da ne bo nikoli več prestopil praga te ustanove. V to svojo težko, starodavno zaprisego pa je nepopustljivo potegnil vse nas – mene, Taro, Nero, Zalo in Doris. Preprosto vse, ki se bodo v njegovem rodu še kdaj rodili. Njemu je povsem vseeno, če se bosta v prihodnosti sparila Albini in človek. O tem imamo v našem klanu popolnoma prosto izbiro ...« ob teh besedah je Gal za delček sekunde utihnil in jo pomenljivo pogledal, Adriana pa je začutila, kako so ji kolena skoraj klecnila, saj je vedela, da je ta opazka letela ravno na njiju dveh.

»No, in zdaj nas vodstvo Akademije neusmiljeno lovi po vsem svetu,« je hitro nadaljEval, da bi prikril svojo zadrego. »Ne odobravajo namreč, da bi kakšen Albini živel svobodno in ne bi obiskoval njihove morilske ustanove. Zato bežimo. Bežali bomo izključno ob obali, saj mi za preživetje jemo le posebne morske rakce. Iskreno povedano ... sploh še ne vemo, kako bomo tebe preživljali na tej dolgi, naporni poti. Z nami na odprto morje na lov namreč pod nobenim pogojem ne greš.«

»Zakaj pa ne? Saj znam paziti nase,« je zmedeno in malce trmasto vprašala Adriana, držeč si roke na prsih.

»Ker takrat, ko lovimo v globinah, v vodi postanemo popolnoma divji,« ji je z nepopustljivim tonom pojasnil Gal. »Čeprav morda misliš, da lovljenje nedolžnih rakcev ni nič takega, verjemi, da je hudo. Med lovom v tisti prvinski, podvodni sli popolnoma pozabimo, kdo smo in kaj sploh lovimo. V tisti divjosti lahko začnemo preganjati kakšnega velikega delfina ... in če bi med lovom v bližini vode videli navadnega človeka, bi se nam preprosto v sekundi strgalo od krvoločnosti. Nerej je med nami zaradi svojih izkušenj še edini, ki vseskozi ostane povsem priseben. Zato te bomo verjetno morali čez čas pustiti na kakšnem varnem, samotnem otoku, kjer boš lahko v miru jedla eksotične sadeže.« je rekel. »Eksotične sadeže? Upam, da to vključuje banane in kokos z dežnički, sicer sploh ne grem s tvoje ladje, gospod sto,dvanajstletni otročiček.« usta se mu ukrivijo v nasmeh: »Eh, preveč sem ti že povedal ... Ampak to zdaj sploh ni važno. Zdaj si del našega klana. Na Akadademiji pa najbolj na celem svetu sovražijo, ko Albini splete usodno vez s človekom, zato te bomo morali pred njimi ves čas skrbno skrivati.«

Adriana je zastrigla z ušesi, beseda jo je močno pritegnila. »Vez? Kaj natanko to pomeni v vašem svetu?«

»Veš, vi, ljudje, temu po navadi pravite ljubezen na prvi pogled,« se je rahlo, neizmerno nežno nasmehnil Gal, njegove ostre obrazne poteze pa so se v trenutku zmehčale. »To je v bistvu močna, nerazdružljiva vez, ki jo začutiš ob prvem pogledu na nekoga. In točno to se je zgodilo tisti usodni dan, ko sem te prvič začutil pod gladino morja, med tistim tvojim potopom. Ker si ljudje tako neverjetno hitro spreminjate svoja čustva – en dan ste veseli, drugi dan jezni –, moramo biti Albiniji ves čas čisto blizu vas, ko se vez enkrat splete, da vaša in naša čustva uravnovesimo. Mi lahko živimo izjemno dolgo, stari smo lahko več kot tisoč let. Jaz jih imam na primer šele sto dvanajst. Za našo vrsto sem še pravi, nedolžni otročiček. Nam se namreč čustva spreminjajo najhitreje na dve leti. Če sem na primer zdajle vesel, bom neprekinjeno in fiksno vesel še naslednji dve leti, šele nato pa bo to čustvo zamenjalo katero koli drugo. Zato te nujno rabim ob sebi, Adriana. Mi v bistvu s svojo prisotnostjo uravnavamo tako naša kot vaša čustva. Če bi bila ti zdaj žalostna, bi jaz v trenutku začutil neustavljivo potrebo, da te potolažim. Tvoja žalost bi namreč neposredno prizadela tudi mene, ne da bi sploh vedel, zakaj sem na lepem žalosten. Čudna in močna stvar, tale najina vez.«

»V redu ...« je tiho, povsem očarano in z drhtečim glasom rekla Adriana, ko je poskušala v svoji glavi prebaviti vse te neverjetne informacije o dveh letih, njegovi starosti in njunem usodnem ujemanju. Pogledala je mimo njega proti neskončni, mračni obali. »In koliko časa bomo pravzaprav hodili peš?«

»Dokler oče Nerej misli, da je to dobro in varno za nas,« je skomignil z rameni Gal.

Adriana je privzdignila obrv in ga nagajivo, skozi vso tisto tesnobo pogledala. »To torej pomeni, da on sam odloča o tem, kdaj mi bodo od naporne hoje preprosto odpadle noge?«

»Točno tako. Ampak ne skrbi. Če ti odpadeta obe, te bom osebno nesel na hrbtu. Saj veš... dolžnost usodne vezi in te stvari.« se je široko zarežal.