Starši so nas opazovali, čutila sem njihove poglede na sebi. Toda, bilo je tako, kot da njih ne bi bilo, bila sva le jaz in moj fant, ki sva plesala. Ples je v tem času odkar sem bila s Tommijem postal del mojega vsakdana, nekaj, česar sem se veselila ko sem stopila skozi šolska vrata. Bil mi je v uteho, bil mi je vse. Sedaj pa bo tega konec. Nisem se veselila misli na to, da bom enkrat nehala plesati. Takrat se bo zame čas spet vrtel kot ponavadi, saj bom prišla v kruto resničnost. Realnost, bi lahko rekla.
Ko sem se tega zavedla se je glasba ustavila. To je pomenil konec glasbe, konec mojih dni. S Tommijem sva se počasi ločili, tako da sta najini telesi spet ločeno stali na tleh. Starši so začeli ploskati. Jaz pa nisem videla drugega kot njega, mojega fanta. Tedaj sem se zavedla. On je bil tista moja rešitev. On, ne ples. On.
"Hanna, to je bilo odlično! Skoraj letela sva!"
Je bil ves navdušen, čeprav se je smehljal nekam prisiljeno. Ampak ne, to ni mogoče. Bil je srečen. Tako kot jaz.
"Res, bilo je naravnost čudovito!"


Ko se je vse končalo so starši počasi začeli odhajati. Za nas pa se je slavlje šele začenjalo, saj smo lahko ostali v šoli še nekaj ur. Le moja mama je še čakala. Nisem vedela zakaj, toda nekaj me je vleklo k njej. Tako sem pristopila.
"Mami, kaj pa ti še vedno tukaj?"
"Hm... Kaj pa vem. Haha, nekaj sem ti želela povedati srček, da ne boš potem razočarana. Saj veš..."
"Ne, ne vem"
Jezila me je njena skrivnostnost. Naj pove naravnost, lažje bo za vse.
"No... Da izveš sedaj preden da prideš domov. Da boš pripravljena. Torej... Imam dobro in slabo novico."
V mojih mislih se je odvrtelo preveč prizorov hkrati. Bilo je težko, ko sem razmišljala kaj vse je lahko. Ampak novica ki je sledila... To je bilo največje presenečenje v mojem življenju. In to v ne ravno dobrem smislu.
"Hanna... John... On je umrl. Umrl je en dan pred svojim rojstnim dnem Hanna. In njegov zadnji stavek je bil zate."
Pred očmi se mi je stemnilo.

*i*omgg nov del i hope da vm je useccc<3*i*