11. NOVEMBER (ZVEČER)
Usedem se na naš usnjen kavč in si položim skledo s kokicami v naročje. Nato v roke vzamem daljinec in prižgem televizijo. Če zunaj močno sneži in sem sama doma, se mi namreč res zahoče po filmu.
A nisem dobila to, kar sem si želela. Čim je iz televizije začela prihajati svetloba, se je prikazalo nekaj čudnega. Nisem videla programa in filma, ki se je tam predvajal, temveč nek kratek video. Samo pritisniti sem morala moder gumb in videla bi vsebino.
"O, naj ... pustim, da se predvaja?" sem si nekoliko prestrašeno rekla. Z videi nimam dobrih izkušenj. Nazadnje sem na videu videla, kako se Lucas in Vicky hudo prepirata. Nočem podobne vsebine.
A nisem mogla iti mimo radovednosti, ki je meni kar vrela. Morala sem pritisniti gumb. In tudi sem.
Na zaslonu sta se zopet pojavila Vicky in Lucas, stala sta v neki sobi.
"Pusti me, ti čudak!" se zadere Vicky in se na rahlo umakne proti vratom.
"Ne!" odvrne Lucas in moji prijateljici primaže močno klofuto. Ob tem me spreleti srh.
"Pojdi stran!" nemočno zakriči Vicky, ki leži na tleh.
A Lucas jo ne uboga in hladno brcne Vickyjine svetle lase in pri tem še del njene glave.
"Prosim, Lucas, pojdi ...," prosi Vicky, medtem ko se njene temne oči zapolnijo s solzami.
Lucas zmagovalno pogleda mojo prijateljico s svojimi sinjimi očmi. Ne zmeni se za njene solze ter za njen proseč obraz. Namesto tega jo brcne v trebuh, da zastoka od bolečine, in ji s tihim glasom pove: "Ubil te bom."
Vsebina na televiziji se nato zaključi, jaz pa od šoka sedim popolnoma pri miru. Ko spoznam, kaj sem gledala, glasno zakričim, da se vse kokice razstresejo po kavču.