16. JANUAR (POPOLDNE)
"Videi so bili zelo dobro narejeni," začne razkrivati rezultate ati, "tako da nisem zlahka odkril, da so pravzaprav ponarejeni."
Seveda! Videe je morilec sam sestavil in poslal meni, enega pa še nekaterim mojih sošolcem. Ampak zakaj? Saj je logično — krivdo je hotel na zvaliti na Lucasa. Kdo pa vendarle ne bi dvomil, da je nekoliko čuden dijak, ki je vedno sam, sposoben moriti?
"Kaj pa pisavi?" zamenjam temo.
Ati ošine dnevnik in fotografijo, nato pa mi odgovori na vprašanje: "Pisava v dnevniku se ujema s tisto na fotografijo, torej sta identični. Avtor dnevnika je tudi avtor napisa."
Oh ne. Napis na fotografiji je zagotovo napisala Vicky, kar pomeni, da je dnevnik prav tako njeno delo. Težko mi gre z jezika, ampak to samo še dodatno potrjuje Michaelovo krivdo.
"Eleanor?"
Zbudim se iz globokega razmišljanja in vzamem vse moje stvari s pisalne mize. "Hvala ti," mu rečem in ga rahlo poljubim na čelo.
Nato se napotim proti vhodnim vratom, saj me mami že nestrpno čaka, da me odpelje nazaj domov.
*
Ko se vrnem domov k mami, si pričnem ogledovati moj miselni vzorec o Vickyjinem umoru. Kmalu mi v oko pade prazen okvirček, v katerem manjka ime morilca. S tresočimi rokami in podivjanem srčnim utripom vzamem flomaster in poskušam zapisati njegovo ime. Skoraj vsaka črka mi vzame minuto in zdi se, kot da sem prvošolec, ki še ne zna dobro pisati. Vmes seveda potolčim kako solzo.
Ravno ko mi uspe zapisati celo ime, me prešine. Michael ima še zmeraj alibi. Hannah, ki je našla truplo, je povedala, da ni videla nikogar tiste noči. A kaj če je bila prepozna? Se je storilec takrat že odpravil s kraja zločina? No, to lahko ugotovim samo na en način.
Hitro stečem po stopnicah in ujamem mami, ki zavija proti dnevni sobi.
"Mami, počakaj!" zakličem in mami se tako prestraši, da se nemudoma obrne.
"Eleanor, presenetila si me!" opomni mami in njene svetle oči me še kar šokirano gledajo.
"Poglej, vem, da bo zvenelo čudno" jo začnem prositi in se ji medtem približam, "ampak ali bi mi lahko pokazala video iz ene videokamere? Vem, da imaš kot podžupanja dostop do tega."
"Ne razumem te," zmedeno odvrne mami.
"Potrebujem video iz videokamere, ki stoji na Tacmaistrovi ulici. Datum je 3. december 2018, in sicer ob okoli enajsti ure zvečer."
"Zakaj potrebuješ to?"
"Prosim, samo pokaži mi," jo prepričujem in si skušam nadeti ljubek obraz. "Prosim."
"V redu," končno potrdi in velik kamen se mi odvali od srca. "Pridi z mano."
Skupaj sva tako stopili do kabineta. Tam se morala najprej gledati dolgotrajni postopek vpisa na računalnik.
"Tale je tisti, ki si ga želela," končno izdahne in klikne na omenjeni video.
Nekaj časa je na ulici le tema in ničesar. Edino, kar se kdaj koli spremeni, je jakost svetlobe v javni razsvetljavi. Skoraj mislim že obupati, ko na zaslonu zagledam Vicky. Z nasmehom na obrazu hodi po pločniku, medtem pa ji svetli lasje plapolajo v rahlih sunkih vetra. Prav v tem istem momentu pa se moja najhujša mora uresniči. Izza vogala se prikade Michael. Sprva se le sproščeno pogovarjata, nato pa jo moj osumljenec povleče za roko in skupaj izgineta na neznani kot.
"Je to vse?" vpraša mami in rahlo zazeha.
"Da," odgovorim, saj nadaljevanje že poznam. Truplo se je kot strela z jasnega pojavilo na ulici, dokler ga ni našla Hannah.
Michael je torej definitivno umoril mojo najboljšo prijateljico, ker nima več alibija. S tem sicer zaključujem mojo skrivno preiskavo, a moram se soočiti z morilcem samim. To bi utegnilo biti najtežji del.