11. JUNIJ 2018 (NA VALETI)
"In sedaj vabiva Vicky Grey iz c razreda, da se nam predstavi s svojo sliko," napove Alan in skupaj s sošolko Katie odideta z odra, medtem ko dvorana zaploska.
"Verjamem vate!" zašepeta Eleanor na Vickyjino uho.
"Je moje krilo res v redu?" živčno vpraša Vicky.
"Fantastično je!"
Vicky si znova za vsak primer pogladi vijoličasto krilo, ki ga nosi, in samozavestno stopi na oder.
Ko v roke vzame mikrofon, množica začne ploskati. A ko se v ozadju prikaže Vickyjina briljantna slika dekleta ob morju, se to ploskanje le še stopnjuje. Vicky, oblita z veseljem, se zahvali za buden pozdrav, ustnice pa preoblikuje v filmski nasmešek.
Nato se njena točka začne. Vicky zelo karizmatično začne pripovedovati o svoji sliki in pridobi veliko zanimanja s strani poslušalcev. V svojem vijoličastem krilu, rožnati bluzi je zares žarela, pri čemer so njeni svetli kodri prav odsevali svetlobo. Eleanor je bila navdušena nad nastopom, hkrati pa tudi izjemno ponosna na prijateljico. Skoraj tako, da je pozabila, kdo bo za njo stal na odru ...
"V c razredu pa je tudi pevski talent," se oglasi Katie, ko Vicky nasmejana prihiti v zaodrje. "Tako sedaj vabiva Eleanor Pryste na oder!"
Eleanor nenadoma obstoji na svojem mestu kakor kakšen kip. Bo res zmogla nastopiti pred to množico? Kaj če bo pozabila na vse nasvete, ki jih je dal učitelj za glasbo? Kaj če kar naenkrat pozabi besedilo? Je sploh talent za petje, kot je omenila Katie? Saj ne hodi v glasbeno šolo!
"Eleanor, ljudje te čakajo," jo iz skrbi izvleče Vicky in porine prijateljico naprej.
V primerjavi z Vicky, ki je prej polna zaupanja vase stopila na tla odra, je Eleanor v sebi čutila strah in živčnost. *i*Kaj delaš? Pojdi že, izpadla boš kot sramežljiva!*i*, si reče sama pri sebi in se tako *i*potisne*i* po stopnicah do odra. Nato globoko vzdihne, si zatakne rdeče kodre za ušesa in vzame mikrofon v roke.
Ko zapoje prvo besedo, si te sledijo brez premora ena za drugo. Preliva jo občutek, da je na drugem svetu, da ne stoji tu na valeti. Ne da bi vedela zapre oči in z vso močjo zapoje preostanek pesmi.
Oči se je odprejo. Pesem je končana, občinstvo pa prekipeva od navdušenja. Eleanor opazi tudi svojo mamo, ki se topi v solzah.
Nato naredi nekaj, kar ni nobeden pričakovan. "Pojte z menoj!" zakliče in znova zapoje refren. Navdušena množica je pela, in če ne bi sledil ples, bi peli še ure in ure.