Hi :wave:!
Prejšnjič sem rekla, da je bil prejšnji del le uvod, danes pa za res :punch: ...
SNEŽNI VEČER
Ura je bila sedem zvečer. Jane je stala pred vrati in opazovala sneg, ki je letel proti tlom. Od vedno ji je sneg predstavljal nekaj posebnega, nekaj drugačnega. Domišljala si je namreč, da jo takrat obišče mama in ji sporoči, da je z njo vse v redu. Ko bi le stala tu z mano, nocoj, ko bo se bo odvijala pomembna noč ...
*
Naša trojica je stopala po zasneženi ulici in poskušala teči. Nemalokrat je komu spodrsnilo in je padel na zasnežena tla. Se sreča, da so imeli take debele jakne, so se mislili.
Z bolj polžjo hitrostjo so tako prišli do Janine hiše, kjer je Jane še kar stala zunaj in gledala proti nebu.
"Jane!" je zaklicala Nicole. A dekle se ni obrnilo.
"Jane, mi smo!!" je ponovno, glasneje zaklical Rick. Isto.
Trojica je šla po zasneženi potki do Jane. Dekleta to ni pretirano ganilo. Še kar je zasanjano gledala v nebo.
"Ko pada sneg, me to spominja na mamo. Kot da me obišče," je povedala in pogledala proti tlom. Trojica se je spomnila na neprijetno zgodbo, ki jim je povedala o svoji mami.
Vsi trije so jo hkrati objeli. Jane je najprej še zadrževala solze, nato pa so ji kot potok tekle po licih.
"S tabo bo, vedno," je rekla Debbie. V temi se ji je zasvetila ura. Bilo je že proč osem. Morajo iti. "Tudi zdaj, ko bomo šli."