Včasih sem oboževala guganje na gugalnici. Trenutki ko ti veter biča v obraz in razpihava lase so zagotovo vredni spomina. Strmiš v neskončno morje oblakov in si prepričan da na svetu ni nobenega zločina.
Včasih sem oboževala guganje na gugalnici. Sama misel na občutek letenja mi je povzročil trenutek vrtenja. Najboljša stvar pri vsem tem je bila ta, da si bil daleč stran od vseh tegob, skrbi, misli. Lahko si se pretvarjal da jih preprosto ni.
Včasih sem oboževala guganje na gugalnici. Z vso močjo bi se odrinila od trdnih tal in noge bi mi sproščeno visele v zraku. A kaj, ko bi naenkrat zgubila nadzor nad sabo in vsem kar je bilo kdaj povezano z mano? Kaj če bi naenkrat z nogami pred sabo zgrmela v dolino prostrano? Kaj če bi z obrazom pristala tik pred prepadom? Prepadom nikoli izrečenih besed, nejasnih pogledov, neresničnih nasmehov, solznih objemov?