Ojla! Še vedno sem bolna, mi je pa ratalo napisat nov del.:smile: Ta je že sedmi kar je res veliko zame. :sweat_smile:Prijetno branje vam želim!
________________________________________________________
»Vse vem o tebi,« je rekla teta Beti. »Vse vem o tvojih težavah in sanjah… Vem, da boš kmalu dobila moči.« »Kaj… Kako…,« Hana je ostala brez besed, Beti pa je nadaljevala: »Ali še nisi opazila, da nisem navadna teta?« »Hja no. Nisi taka kot ostale. Ubistvu si čisto nasprotje prave tete. Preveč zlobna si.« Starka se je zlobno nasmehnila: «Hvala za kompliment. Ampak nisem prišla sem zato, da bi se pogovarjala s tabo ampak, da bi preverila, če si dobila moči. Izgleda, da jih še nisi, a sledila ti bom na vsakem koraku in takoj, ko jih boš dobila bom prišla, da ti jih vzamem!« Nato se je okrog nje začel dvigati črn dim in kar naenkrat je ni bilo več. Hana je začudeno gledala na mesto, kjer je še malo prej sedela Beti. Bila je prestrašena. Ni vedela kaj naj stori.

Popoldne je prišla domov mama. Hani je povedala, da ji je teta Beti sporočila, da mora nujno iti, saj so jo klicali v službo. »Lažnivka stara,« si je mislila Hana, toda mami si ni upala ničesar reči. Celo popoldne je počivala in pila različne čaje, a ni nič pomagalo. Še vedno jo je kuhala vročina in sploh ni mogla stati na nogah. Ko so ob petih, domov prišli še ostali družinski člani so se usedli okrog njene postelje in se pogovarjali, kako je bilo čez dan. Tinkara je stopila do Hane in ji v roke pomolila risbico: »Na, tole sem narisala zate. Vidiš tukaj si ti, tukaj pa vila, ki te bo ozdravila,« ji je pokazala. »Hvala,« se je nasmehnila Hana in risbo spravila pod blazino. Potem so vsi odšli in spet je ostala sama. Razmišljala je o tem, kar se ji je zgodilo ta dan, ko je v sobo stopila mama: «Hana, nekdo te želi videti« Skozi vrata je stopila znana postava…