Pridrvela sem izza kota, ter se zaletela v neko dekle:
»Kaj ti je?«
»Ni...Nič...Oprosti!«
»Me veseli da ni nič!«
In je odkorakala stran. Nekatera dekleta so bila TAKOOO zoprna...Pritekla sem v dekliško spalnico. Razgledala sem se naokrog, ter si prisegla, da nikoli več ne bom zaspala na preprogi. Sploh nisem vedela, katera postelja je moja! Nekaj časa sem hodila naokoli, mimo baldahinov, ter pospravljenih posteljah. Mimogrede sem ugasnila luč, ki jo je neka izmed deklet pozabila ugasniti.

Toliko časa sem že iskala kovček, da sem obupala. Poklicala sem Lilliane, ki je takoj pridrvela navzgor:
»Kakšen je problem?«
»Ne najdem kovčka« sem priznala.
»Ojojmene! Pridi, ti pomagam.«
Začeli sva iskati, iskati in iskati. Končno sem v najoddalnejšem kotu našla kovček, ki naj bi bil moj, saj je na njem z zlatimi črkami pisalo: »Lilly Evans«
»Našla sem kovček!«
»Resno? Zdaj se pa hitro obleci, grem dol!«
Odjadrala je po stopnicah navzdol, jaz pa sem ostala sama.

Sedla sem na posteljo, ter pobrskala po kovčku. Bil je veliko bolj lično urejen, pa še nekaj novih stvari je bilo notri. Plašč v Griffondomovskih barvah, šal in priponka, na kateri je pisalo »Griffondom je zakon« Priponke seveda nisem imel namena nositi, zato pa sem prebrskala še za ostalimi novostmi. Kapa, rokavice, ruzak, kovček...Še celo posteljina! Nisem si mogla kaj, da ne bi zažvižgala. Oblekla sem si Griffondomovsko majico, ter pripela kravato. Čez sem povlekla pullover in še za počez šolski plašč. Bilo je mrzlo, jaz pa pač nisem imela namena zmrzniti.

V petnajstih minutah sem oblečena stala pri Lilliane.
»Perfektna si!« me je pohvalila.
»Hvala. Pridi, greva na uro?«
Sploh je nisem vprašala če je prvi letnik. Ugibala sem, da je.
Ko sva tako nekaj časa hodili navzgor, po stopnicah, sem se spomnila, da sploh ne vem, kaj imamo na uri.
»Kaj imamo na uri?« sem vprašala Lilliane.
»Mislim da napoje...«
Udarila sem se po čelu. Pa ne ravno napoje! Nekaj učencev sem pri pojedini slišala, ko so se pogovarjali o Limaxu Hudlagodu. Mojstru čarobnih napojev, ki je bil debel, vesel in nasploh...Nisem vedela kakšno osebnost ima.

Prikorakali sva po hodniku, ki je bil najsvetlejši kar je možno. Pred vrati so stali že mnogi učenci.
»Hvala bogu, da sva pravočasni!«
»Se strinjam!«
Po hodniku so bile postavljene klopce, na katerih so sedeli učenci, ki so se smejali in klepetali. Očitno so bili na hodniku tudi Spolzgadovci, ki so bili oblečeni v zelene plašče.

Z očmi sem preiskala hodnik, ter našla Jamesa in Siriusa, ki sta sedela pri južni klopci in mi mahala.
»Ostani tukaj Lilliane!«
Še preden bi mi utegnila nova prijateljica kaj reči, sem stekla k prijateljema.
»Kako sta?«
»Jaz sem dobro, glede na to, da sem spal v naslanjaču...« se je zasmejal James.
»Tudi ti si zaspal tam? Za koliko časa?«
»Vso noč! Videl sem ga, ko je smrčal, ob sedmih zjutraj.« je namesto Jamesa odgovoril Sirius.
»Aha...«
»Vsekakor, to ni tako sramotno kot tvoj spanec!« se je branil James.
Prikimala sem, češ da se strinjam z njegovo izjavo. Potem smo se pogovarjali o vsem mogočem. Ampak je Limax prekmalu prišel, da bi ju povprašala kaj si mislita o Lilliane.

»Bova sedeli skupaj?« je vprašala novopečena prijateljica.
»Itak! Pridi, greva semle...«
Šele ko sem se usedla, sem videla, h komu sem popeljala Lilliane...

Vsakega lajka in komentarja bom vesela :grinning:. Drugače, kako se vam zdi ideja, da bi po sedmem delu naredila nek natečaj? Glede moje zgodbe?
No, lajkajte če vam je bilo všeč in se fino imejte!
Lp,
P1