IAN

Ravno sem se odpravljal ven, ko je pričel zvoniti moj telefon. Pogledal sem na ekran. James. No, super, saj sva se morala pogovoriti o najinih načrtih, dokler je bila Athenais na v Warwicku. Nenazadnje sva morala zadevo čimprej urediti.
“Kje si?” sem se javil. “Greva na kosilo.”
“Nimam časa za kosilo, šla bova na večerjo,” je hitro odgovoril James. “Poslušaj, Ian ... Zakompliciralo se je.”
“Kaj misliš s tem?” sem bil presenečen na njegovim odgovorom.
“No ... Si kaj gledal splet?” me je previdno vprašal.
“Ne.”
“Poglej si ... nove članke o Athenais,” je odvrnil. “Potem me pokliči, ko boš videl, kaj je naredila ...”
Prekinil sem klic in se vrnil nazaj v sobo. Prižgal sem prenosnik in vpisal “Athenais Davis” v spletni brskalnik. Ko se je stran naložila, se mi je prikazal kup člankov, ki so bili objavljeni pred eno uro. Mojo pozornost pa so pritegnile slike ob člankih. Pa saj to ne more biti res, sem pomislil in kliknil na sliko, da se je povečala.
Poljubljala se je z Maxom. Najraje bi zadavil najprej njo, nato pa njega. Lahko bi vedel, da se bo prerinil med nama. Čeprav mi Athenais ni pomenila čisto nič, sem postal iz minuto v minuto bolj ljubosumen. Le zakaj sem ljubosumen s smrkljo?
“Kaj je naredila?” sem pihnil od jeze, ko se je James javil na ponoven klic. Bil sem jezen. Ne, bil sem besen, ko sem opazoval, kako se je vesila po Maxu izpred grada Warwick. In kaj, za vraga, on počne tam?
“Sem vedel, da boš šokiran,” je odvrnil James. “Poslušaj, Ian, če želiva, da najin načrt uspe, se morava znebiti Maxa.”
“Kaj predlagaš?” sem zapihal. “Če ne bo Athenais pristala na mojo prošnjo, se lahko obrišem pod nosom za njeno pomoč.”
“Ravnokar sem uredil, da imaš majhen dopust. Pojdi v Warwick in jo na silo spravi proč od Maxa. Ugrabi jo, če bo to potrebno.”
“Torej ne grem na snemanje?” sem bil presenečen. Ko pa sem ponovno pogledal, kako se zadovoljno smehlja Max Athenais na fotografiji, sem se dvignil in zaloputnil prenosnik. Ta smrkavec me ne bo spodrinil.
“Pojdi v Warwick, Ian,” mi je rekel. “Takoj.”
“Prav.”
Prekleta smrklja!


ATHENAIS


“Požrli naju bodo,” se je smejal Max, ko sva sedela v moji hotelski sobi in pila vsak svoj kozarec vina. Bila sem že rahlo pijana.
“Kaj bo šele, ko bo Ian izvedel,” sem se hihitala, ko sem brala članke o nama na ekranu telefona. “Mislim, da bo priletel v Warwick.”
“Stavim 20 funtov, da bo,” je pripomnil.
“Jaz pa, da ne in da bo reagiral, ko se bomo vrnili v London,” sem mu ponudila roko. Verjetno bodo mislili, da se nama je zmešalo, ker sva se smejala. Vendar najin načrt, da se pred javnostjo pretvarjava, da sva skupaj, se je pričel uresničevati. Dogovor med nama bo verjetno pomagal Ianu, da naredi korak naprej pri meni.
“In kaj bo, ko bo Ian zgrabil vabo in če bom pristala z njim... Kaj bo potem?” sem se nenadoma zresnila.
“Potem bom tvoja poročna priča,” me je presenetil Max z odgovorom. “Prisežem, Athenais, pripravil ga bom do tega, da te bo zaprosil.”