“Ni šans, da bi igrala s teboj,” sem se poskušala zbrati. Njegova bližina mi ni niti malo pomagala, če sem bila iskrena sama s seboj.
“Pa boš morala. Če ne ... Boš pač plačala pogodbeno kazen,” me je ponovno izzval in me nasmejano premeril. “Ne zdiš se mi kot oseba, ki se zlahka preda. Torej? Bova pričela kar takoj z delom?”
Najraje bi zbežala. Resno.
“Daj no, boš videla, da nisem pošast,” me je začel prepričevati. Ugriznila sem se v ustnico. Zakaj mi James ni povedal za tega naduteža? Ko smo ravno pri Jamesu ... Le kje je? Bila sva dogovorjena, da se dobiva tukaj?!
“Prav,” sem se vdala. “Ampak pod pogojem, da si izbrišeš ta samovšečen nasmešek in ostaneš profesionalen.”
Zasmejal se je. Krasno. Res prekrasno.
“Dogovorjeno,” je pristal.
Poiskala sva prost kot in pričela pregledovati scenarij, ki sva ga prejela. Najprej nisva imela dosti prizorov skupaj, Anne se je pojavljala večinoma s svojo sestro, svakom, očetom in prvim možem. S pogledom sem zaobjela soigralce, ki so se pogovarjali in poskušali uskladiti med seboj. Nejevoljno sem pogledala Iana, ki je listal po papirjih.
“Kaj zanimivega?” sem ga pobarala.
“Ja. Na koncu umreš,” je sarkastično dejal.
“Ne šali se,” sem zavila z očmi in še sama poiskala del, ki ga je gledal. Pa je imel prav. Anne Neville umre, pred tem izgubi desetletnega sina. Pobrskala sem naprej. Tudi Richard umre in sicer na koncu serije pod nožem Henrika Tudorja.
“Oh, tukaj si!”
Znan glas je prodrl v moje misli in obrnila. Pred mano je stal James, ki je kot ponavadi, imel na sebi smoking. Svetle lase je imel polizane nazaj, rjave oči pa so me nasmejano opazovale. Dvignila sem obrv.
“Zamujaš,” sem mu navrgla.
“Ja. Oprosti. Saj veš, imel sem nekaj opravkov,” je dejal in pogledal Iana, ki je dvignil pogled proti njemu. “Aha, vidim, da sta se že spoznala.”
Ošinila sem Iana, nato pa zopet pogledala Jamesa.
“Se poznata?” sem ga premerila.
“V bistvu sem bil statist v seriji Lost,” je skomignil James z rameni. Zavila sem z očmi. Lahko bi vedela.
“Zdel si se mi znan,” mu je Ian ponudil roko.
“Seveda. Serija je bila odlična, čeprav si bil le v prvi sezoni,” ga je zbodel James, jaz pa sem se nenadoma počutila odveč. Imela sem občutek, da sta me zrinila iz pogovora, zato sem tesneje se oklenila papirjev v svojih rokah in upala, da me bosta kmalu nazaj vključila. Čeprav, ko sta se zapletla v pomenek, na slednje ni ravno kazalo.
“Mimogrede,” se je James nenadoma obrnil k meni. “Jutri bova šla na kosilo. Moram o nečem govoriti s teboj.”
Po glasu sem domnevala, da je nekaj narobe.
Oh, ne... Sranje.


2.


“Athenais?”
Ianov glas me je prebudil iz razmišljanja. Čeprav nerada, sem se vrnila v hotel z njim. Pogledala sem ga in nenadoma spoznala, da sva pred vratih najinih sob. James mi je namreč omenil, da je nekaj narobe in slednje me je okupiralo, da se nisem posvečala, kaj mi Ian sploh blebeta. Nisem slišala niti ene same besede.
“Oprosti ... Povej,” sem utrujeno zavzdihnila.
“Mislil sem, da bi se dopoldne pričela pripravljati,” me je pomenljivo pogledal. Pokimala sem. Zvozila bom do konca, čeprav mi je antipatičen.
“Ob devetih?” sem vprašala.
“Ob devetih. Sedaj pa ... Oprosti, ampak prihaja moja zabava,” je dejal in pričel odklepati vrata svoje sobe.
“Kako to misliš?” sem dvignila obrv.
Ošinil me je s svojimi modrimi očmi.
“No, to pa ni za mladoletne,” je dejal in se mi počasi nasmehnil. V njegovih očeh se je vražje zasvetilo. “Priporočam ti, da si pokriješ ušesa, ker bo precej divje.” Presenečeno sem odprla usta, vendar iz njih ni prišlo nič. Zasmejal se je, odprl vrata in me pustil samo na hodniku, jaz pa sem še vedno imela zgroženo odprta usta.
“Fak,” sem izustila kletvico.