"No, prav." Je pristala sestra. To me je zelo presenetilo. "Želiš da te zaščitim? In ne želiš si me ubiti ali drugim škoditi?" Sem presenečeno dejala. Prikimala je. "Hvala bogu." Sem si oddahnila. Počasi je hodila proti meni in nazadnje se je usedla k mani na posteljo. "Oprosti, sestrica, ne vem kaj mi je bilo." Se mi je opravičila. Njeno opravičilo se mi nekako ni zdelo preveč prepručljivo. Sedaj sem se spomnila, da je z mimiko obraza nekaj pokazala moškemu. Sta se slučajno zmanola za načrt? Ali je morda Nika še vedno proti meni in je vse skupaj zaigrala? "Si čisto prepričana v to kar si pravkar rekla?" Sem jo vprašala. "Popolnoma. Šele se zavedam svoje napake." Mi je pritrdila. "No prav, verjamem ti" sem nazadnje pristala. Nika s eje odrnila k moškemu v sobi in rekla:"Pojdi, ne potrebujem te več." Brez besed jo je ubogal in šel. Za sabo je zaprl vrata in tako sva v sobi istali sami. "Res mi je žal, sestrica..." je nekoliko skesano dejala Nika. "Ni problema, važne so končne odločitve." Sem rekla sočutno. Nekaj v meni mi je pravilo, naj ji zaupam, drug del mene pa, da je vse samo prevara. Kateri del ima prav? Morda pa noben? Ali oba? "Malo počakaj da se preoblečem iz pižame." Sem ji naročila. Čez nekaj minut sem jo vprašala:"No... kaj bi počeli?" Skomignila je"Ne vem. Vseeno mi je." "Lahko se samo pogovarjava?" sem dala idejo. "Lahko"je pritrdila sestra. "Veš, nekaj ti moram povedati. Nekaj, zares pomembnega..."
~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~
Hej,
tukaj se zaključuje šestu del zgodbe. Resnično upam, da vam je všeč. Vesela bom vseh kritik in pohval. Hvala vsem tistim, ki me podpirate pri pisanju. Zame ste kot moja druga družina:heart:

#S2:upside_down: