aloha
Po FREAKING 17!!! dneh sm napisala nov del Is it real?
Upam da vm je ušeč

Končno prispemo v London. Ustavimo se v Starbucksu in naročim si Pink drink. Nekaj časa iščemo hišo v kateri bomo živeli, na koncu jo najdemo na obrobju mesta. Stopim iz avta in se razgledam po okolici. Soseska je lepa in v njej je vsaj še osem takih hiš kot je naša. Oči iz žepa vzame ključe in odklene vhodna vrata. Vstopimo v hišo in se razgledamo. »Wow« izdahne Hanna. Hiša je bila res lepa. Takoj, ko si vstopil si na levi zagledal veliko kuhinjo, na desni pa dnevno sobo iz dnevne sobe so vodila vrata v majhno kopalnico ter vrata, ki vodijo na vrt. Na vrtu je bil velik bazen in veranda z žarom. Na sredi prvega nadstropja so bile stopnice za v drugo nadstropje. Ko si prišel po stopnicah gor si videl štiri vrata. Prva so vodila v Hannino sobo, druga v mojo, tretja v sobo mojih staršev, četrta pa v kopalnico za goste. Vsaka od naših sob je imela še svojo kopalnico . Tako je izgleda naša hiša. Bila je večja kot hiša v Manchesteru a bila sem žalostna saj ni imela podstrešja.
Naslednji dan je bila sobota. Čez vikend smo morali vse razpakirati. Iz ene od škatel sem vzela svojo risbo fanta mojih sanj in jo obesila na steno. Kmalu je prišel večer in s tem tudi nedelja. V nedeljo nisem počela ničesar posebnega večinoma sem sedela na vrtu in brala.
V ponedeljek sem šla prvič v šolo. S Hanno po novem hodiva v James Allen's Girls' School v centru mesta. Tja sva se morali voziti z avtobusom. Bila je ena najboljših privatnih šol v Angliji. Ko sem prispela sem na dvorišču zagledala deklico, ki je gledala v tla. Sklepala sem, da je tudi ona nova tukaj, saj so se vsi ostali očitno poznali. Stopila sem, do nje in jo vprašala kako ji je ime. » Elizabeth. Pa tebi?« odgovori. »Lisa.« Takrat zazvoni in hitro se odpraviva noter. Ugotoviva, da sva v istem razredu in imava veliko skupnega. Po koncu šole se skupaj odpraviva domov. Ona živi čisto na drugem koncu mesta, a jo še vseeno pospremim. Ustaviva se še v kavarni in malce poklepetava ter skupaj narediva nalogo. Kmalu je ura že toliko, da mora domov in tako steče po ulici navzgor do svojega stanovanja. Jaz pa sem se odpravila v nasprotno smer do avtobusne postaje. Opazovala sem ljudi okoli sebe in naenkrat sem se zaletela v nekoga in padla po tleh. »Si vredu?« me nekdo vpraša. Pogledam osebo in ne morem verjeti svojim očem.

Tole je use za danes če vm je ušeč loh stisnte lajk pa kom.
Hvala
Potterhead11