Pisalnica
Živim v svetu polnemu nevarnosti. Verjetno ga še nisi slišal, ker ni na površju zemlje. Rodila sem se z zvezdo na čelu. To pomeni, da sem posebna. Sem iskalka. Delo iskalcev je zelo zapleteno. Iščeš pošasti iz podzemlja in jih loviš. Lahko pa ugotoviš, da si pošast ti. Zato se moraš pridružiti pošastim. Če se ne te pošljejo na površje zemlje in nikoli več ne vidiš podzemlja ...
Tečem po nizkih in stašljivih ulicah podzemlja. Tu ni nikogar. Le jaz in moja senca. Kmalu bom stara 12 in postala iskalka. Tega se veselim ampak me je tudi malo strah. Ko sem tako brezmejno tekla se sploh nisem zavedala kaj se bo zgodilo čez natanko 3 mesece...
~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~
Omg. Nikol si ne bi misnla da bom nadaljevala to zgodbo. Začela sm jo pisat kot neregistrirana uporabnica in pol sm ze zdej registrirala in to je že moja 3. zgodba. Zgodbo *i* Moje skrivno življenje *i* bom nadeljevala. Za konec bom pa še povedala da je tole Epilog oz. Predzgodba.
Lajkajte, komentirajte in spremljite za nove dele!
Vaša Anchie:heart:.
Tečem po nizkih in stašljivih ulicah podzemlja. Tu ni nikogar. Le jaz in moja senca. Kmalu bom stara 12 in postala iskalka. Tega se veselim ampak me je tudi malo strah. Ko sem tako brezmejno tekla se sploh nisem zavedala kaj se bo zgodilo čez natanko 3 mesece...
~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~
Omg. Nikol si ne bi misnla da bom nadaljevala to zgodbo. Začela sm jo pisat kot neregistrirana uporabnica in pol sm ze zdej registrirala in to je že moja 3. zgodba. Zgodbo *i* Moje skrivno življenje *i* bom nadeljevala. Za konec bom pa še povedala da je tole Epilog oz. Predzgodba.
Lajkajte, komentirajte in spremljite za nove dele!
Vaša Anchie:heart:.
Moj odgovor:
Axiety girl
potrebuje pomoč ali nasvet v
Svetovalnica
Motnje hranjenja
jaz mam en velik problem. strah me je jesti. da se bom zadušila. da se mi nekje zatakne hrana. premišljujem sam o tem. hrana se mi gnesi, ko jem premišljujem o vsakem požirku. ne morem več. hočem ven iz tega. enkrat sem že šla čez to, sam ni bilo tako hudo. sam jokam. nihče me ne razume. prijateljic pa nimam da bi jim povedala. bojim se da bi me ljudje kritizirali in obsojali zaradi tega. to ve samo moja mama. ko jem me je strah in ne delam drugega kot premišljujem o hrani, potem grem na wc in to kar je ostalo v ustih izplunem (ne izbruham) sam splavim si ven usta. moja mama je edina ki me razume. samo ko je poleg upam jesti. čez 3 tedne gre za 4 dni na izlet. strah me je da mi bo preveč. je edina katera me razume. čeprav se ji zadnje case to zdi noro. imam hude migrene in občutek da bom padla skupaj. prejšnji teden sem šla od pouka zarafi tega. prbič sem to nekomu zaupala. strah me je. rabim pomoč!
