3. POGLAVJE – Vse je v redu
Tistega dne sem sedela sem na stolu. Na mizi sem imela pisalo in zvezek. Vrata knjižnice so se odprla in pred mano se je prikazala visoka postava z grozljivo temnimi očmi in svetlimi, skoraj belimi lasmi. Nekdo, ki ni poznal gdč. La Breve, bi jo zagotovo opisal kot visoko babico.
»Luna, povej mi,« je začela. »Katerega leta je bila v Parizu vojna?« je vprašala s svojim nadležnim, a lahkim glasom. Nisem se prav veliko učila, ker mi za šolo ni bilo prav mar. Zato sem morala sprejeti posledice. Ugibala sem. Pa saj nisem imela pojma! »No, Luna?« se je Martha La Breve nežno zahihitala. »Leta… 1587?« Sem odgovorila v upanju, da se bo iz Marthinih ust zaslišala beseda »pravilno«. A to se seveda ni zgodilo. Ko bi le bila v pravljici, bi me Janko in Metka prišla iskat, ne bi puščala drobtinic in skupaj bi se izgubili v gozdu.
La Brevova je dramatično vzkliknila. »Luna, pa saj bosta zakonca Clawer mislila, da celo leto le lenarim na stolu in berem knjigo ali gledam telefon! Moj bog, leto 1587!« Martha La Breve se je zleknila na stol in se prijela za glavo. No, res nisem bila kaj prida od pameti, ampak tako hudo pa ne bi smelo biti!
»Lahko greš Luna.« Je vsa iz sebe izjavila Martha. Uboga gospodična, bi ji lahko rekel, a meni se ni zdela uboga. Tistega dne je bila grozno tečna, a sčasoma, se je poboljšala, ali kako bi temu rekli.
Recimo.
Nekega dne, je bila gdč. La Breve neizmerno prijazna.
»O, pozdravljena Luna!« Je kar poskočila, ko je vstopila v veliko hišo z naslovom Rayce Street 130b. »Ni danes zelo lep dan?« Je vprašala. Prikimala sem. Takrat sem bila zelo vesela, da je bila dobre volje.
Ko sva čez nekaj časa že sedela v knjižnici, me je vprašala. »Luna, koliko je to pomnoženo s šest?« Na mizo je položila papir z zapletenim računom. No, kaj pa naj bi pričakovala, dva plus dva za osmi razred? Ne. Spet nisem vedela. Takrat sem mislila o baletu Labodje jezero, v katerem sem plesala lepega, belega laboda. A moje misli so se morale zbistriti. Polno glavo sem imela piruet in Labodjega jezera. »Gospodična La Breve,« sem rekla. »Res ne vem.« Ni mi rekla kaj v zvezi z »kako ne veš? Imaš spet v mislih, da bi računala 2 plus 2 ali še kaj lažjega?«. Razložila mi je in v hipu sem razumela. Tistega dne je bila res izjemna učiteljica. Ko bi lahko vsak dan bila tako dobre volje.
A to ni bilo mogoče.
hojla!
tukaj je nov del. ta se mi zdi, da je malo bolj dolgočasen, a naslednji bo bolj zanimiv.
lepo se imejte!
cupcake