*roza*DEL 1:*roza*
V mestu je bilo pozno popoldne in dež je padal tako vztrajno da se je zdelo kot da nebo noče nehati govoriti svojo zgodbo ulice so bile prazne in svetilke so se bleščale v mokrem asfaltu kot drobne razbite iskre Detektiv Marko Kralj je sedel v svoji majhni pisarni nad staro knjigarno kjer je vedno dišalo po papirju in prahu in kavi ki je bila že zdavnaj mrzla Ni pričakoval obiskov tisti dan ampak vrata so se odprla brez velikega hrupa in noter je stopila ženska ki je bila mokra od dežja in videti precej vznemirjena brez uvoda je začela govoriti da ji je izginila ura ne katerakoli ura ampak družinska ki je bila v hiši že desetletja in da je bila soba zaklenjena od znotraj Marko jo je pogledal bolj resno kot običajno ker take zgodbe niso bile nikoli preproste

*roza*DEL 2: *roza*
Hiša do katere sta šla je stala na robu mesta in je bila videti kot da nosi svoje leta na ramenih zidovi so bili rahlo razpokani in vrt je bil zanemarjen kot da ga že dolgo nihče ne opazuje Soba kjer naj bi bila ura je bila majhna in res zaklenjena od znotraj kar je bilo prvo kar je Marka zmotilo Ključ je imela samo lastnica in ni bilo nobenih sledi vloma nobenega razbitega stekla nobenih znakov da bi kdo silil noter Na steni je bil prazen prostor kjer je visela ura in to prazno mesto je delovalo bolj nenavadno kot karkoli drugega Marko je počasi hodil po sobi in opazoval vsak detajl ker v takih primerih je bil vedno trik v nečem kar drugi spregledajo

*roza*DEL 3:*roza*
Prvi na seznamu ljudi ki so imeli dostop je bil vrtnar ki je skrbel za vrt bil je tih in malo zaprt vase in je govoril da ni videl ničesar in da je bil ves čas zunaj Marko pa je opazil nekaj kar se ni ujemalo njegovi čevlji niso bili mokri čeprav je zunaj deževalo že ves dan kar je pomenilo da ni bil tam kjer je rekel ali pa je bil zelo previden Marko ga ni obtožil ampak je samo nadaljeval z vprašanji in si v mislih zapisoval kako se ljudje včasih izdajo z malimi stvarmi ki jih sploh ne opazijo

*roza*DEL 4: *roza*
Naslednji je bil sin lastnice mlad moški ki je bil ves čas nemiren in je prehitro odgovarjal na vprašanja kot da bi želel zapolniti tišino preden postane nevarna Rekel je da ga stara ura ne zanima in da nima razloga da bi karkoli vzel ampak njegovo vedenje ni bilo mirno Njegovi čevlji so bili blatni kar pa spet ni bilo logično glede na to da je bila notranjost hiše čista in suha Marko je začel povezovati stvari in mu je postajalo jasno da oba nekaj skrivata ali pa vsaj ne povesta celotne zgodbe

*roza*DEL 5:*roza*
Ko je Marko ostal sam v sobi se je bolj natančno osredotočil na steno kjer je bila ura in začel je tipati les okoli praznega mesta počasi in natančno kot da posluša hišo Nenadoma je zaslišal rahel klik in en del stene se je premaknil za droben milimeter to je bilo dovolj da je vedel da nekaj ni običajno Ko je pritisnil še enkrat se je odprl majhen skrit prostor za ploščo in tam je bila ura ki naj bi izginila Marko je obstal ker to ni bil primer kraje ampak primer skrivanja

*roza*DEL 6:*roza*
Ko sta se lastnica in Marko spet srečala je bil trenutek tišine dolg in težak ura je bila nazaj na mizi in vse se je zdelo bolj preprosto kot prej ampak resnica je bila drugačna Lastnica je priznala da je hotela preveriti ali ji kdo krade v hiši in da je sama skrila uro da bi opazovala reakcije drugih Marko je samo prikimal ker je videl to že večkrat ljudje včasih ustvarijo skrivnosti tam kjer jih v resnici ni in potem se sami ujamejo v njih Dež je zunaj počasi ponehal in mesto je spet izgledalo kot da se nič ni zgodilo ampak primer je bil zaključen in ostala je samo tiha lekcija da ni vse kar izgine tudi res ukradeno