»Še vedno sem ti dolžan kakav,« je rekel Uroš, ko sta hodila nazaj v mesto.
»Ničesar mi nisi dolžan,« se je nasmehnila.
»Prav… potem vzemi to kot opravičilo za to, da špricava.«
Ustavila se je. »Čisto sem pozabila na to. Sploh pa je bila to moja odločitev.«
Zavzdihnil je.
»To ne pomeni, da ga bom zavrnila…«
Ko sta sedela na oblazinjenih stolih v notranjosti kavarne, se je vse zdelo v redu. Pa kaj, če je špricala. Nekaj neopravičenih ur ni še nikogar ubilo. Pa kaj, če ni božiča, saj… bo? Kajne?
S skodelicama kakava sta skozi okno opazovala zunanji svet, ki se je spreminjal v snežno pravljico.
Vse je bilo popolno.
»To je pa res božični čudež,« je zamrmrala.
Uroš se je nasmehnil. »Morda pa res.«
⁓⁓⁓⁓
»Doroteja, zbudi se!« je zaslišala mamin glas iz kuhinje.
Ustavila se je sredi pretegovanja v postelji. »Saj to ni res.«
»Reci, da to ni res…« je obupano prosila vesolje, ko je drvela po stopnicah.
»Zajtrk je na mizi,« ji je rekla mama, ki je stala poleg obložene mize, »vesel božič.«
⁓⁓⁓⁓
no ta del je bil pa extremno kratek xD
in to je konc te zgodbe. hvala usem k ste spremljal in komentiral in me spodbujal, obožujem vas.
mejte se fajn<333
-hermiii<33