''Oprosti, ali bi mi lahko prosim pokazal, kje je stranišče?'' vljudno vprašam po polurnem pogovoru ob basanju s hrano. Tak izgovor se mi zdi še najmanj sumljiv, saj se ga kljub presenetljivo zanimivem klepetu nujno moram znebiti.
Že dalj časa sem bila pozorna na Walker, ki je držala uradnemu srečanju primerno razdaljo z McEffertyjem starejšem. Na podlagi njenega nejevoljnega obraza sem takoj sklepala, da podobno kot McQueen ni preveč uspešna. Čeprav je izgledalo, da ne izpusti zaskrbljenih oči z mene zaradi očetovske ljubezni, me je večino časa opominjal na mojo nalogo – izvedi čim več o ropu ali umoru. Enkrat mi je celo med pogovorom z Goldengate, pomignil proti Phoebe Halliwell, ki se je odločno vkorakala v nebotičnik minuto pred Johnathanom Brooksom. Takoj sem ji zavidala nekoliko bolj sproščen videz. Gorčične rebraste hlače so zaključevale preproste balerinke in svilena bluza ji je v tankih gubah padala na ozke boke. Na rami je nosila rjavo usnjeno torbo, ki je pri hoji sploh ni ovirala.

''V drugi sobi na desno, potem po stopnišču navzgor in na hodniku boš opazila znak,'' odgovori, medtem ko z levico nakazuje smer. ''Boš lahko sama ali …?''
''Bom sama,'' ga praktično prekinem ter se namenim proti izhodu.
Izmikajoče vedno večjem številu gostov, ki oddajajo ogaben vonj po mešanici raznoraznih parfumov in toaletnih vodic, pridem do omenjenih stopnic. Nepričakovano se zaletim v enega od gostov, da sem primorana nerodno stopiti korak in pol v levo.

Niti ne dvignem pogleda, ko samodejno izdavim vljuden ''se opravičujem'' in pospešim korak da bi se čim prej rešila neprijetnega dogodka. Na goli koži začutim njegov močen prijem, ko se mi neznančevi prsti ovijejo okoli desnega komolca. Srce mi skoči v grlo in prepreči krik, ki ga sprva želim spustiti, nakar se preko rame zazrem v … Presneto! Presneto, presneto, presneto! Z grozo zrem v sveže obrit obraz moškega srednjih let, voham njegov zadah po nedavno spitem šampanjcu in upam, da sem si samo slabo zapomnila njegov obraz.
''Prepoznal me je …'' pomislim ''Moški, ki je vdrl v stanovanje, me je prepoznal.''
Še vedno strmi vame, kot da ni prepričan, kaj naj naredi. Privabil je veliko pozornosti, ena starejša ženska mu je celo namenila neodobravajoč pogled, zato prijem za moment popusti. To je dovolj, da roko potegnem k sebi ter zdirjam proti stranišču. Ne oziram se, ampak po medlih zvokih sodeč, ga je ustavilo nemalo ljudi in prisegla bi lahko, da sem zaslišala udarjanje gumljastih čevljev ob marmornata tla enega od mnogih varnostnikov.

Senzor vse prepočasi sproži odpiranje motnih steklenih vrat, nakar poiščem najbolj oddaljeno kabino, ter s tresočimi prsti potegnem za ročko ključavnice. ''Če je eden tukaj, potem je po vsej verjetnosti tudi drugi,'' ugotovim ter dvignem noge, da se jih ne bi opazilo skozi nadležen prostor med še vedno tresočimi vrati. ''Vdih. Izdih. Vdih. Izdih,'' si ponavljam v mislih. Odprem oči, ki sem jih morala zaradi panike enkrat nevede zapreti, prisluhnem enakomernemu vrvežu … Enakomernemu. Nobenih vzklikov, krikov, prepira … torej so moškega morali odpeljati ali ''vreči ven''. Misel me delno pomiri, a hkrati si ne pustim pozabiti še na drugega, ki je me zagotovo išče. Namrščim se. Če sta si zapomnila moj obraz, potem zagotovo poznata tudi Walker in McQueena - še posebej njega pravzaprav, če sta vlomila v njegovo stanovanje. Grobo pogoltnem slino in se prisilim k razumnemu mišljenju.

''Okej, ta trenutek se ne morem vrniti h kriminalistoma in družini McEfferty,'' se nemo pogovarjam sama s seboj ''Če bi šla čez deset minut … Še vedno je tvegano in celoten načrt lahko propade.'' Posvetim se tej podrobnosti. ''Goldengate, McEfferty, morda celo njun sin in McEfferty starejši vesta / vedo za naš načrt. Zaradi njihove pomoči, bi jih lahko že praktično odstranili iz KSO, a groza, strah in praktično podoživljanje travme Samanthe Goldengate, ko je videla fotografijo Williama Fremonta … Umor lbi lahko bil znak, grožnja njej in njeni družini.''
Znan vroč občutek slabosti, izmučenosti in nemoči se mi začne širiti po telesu. Podrgnem se po sencih, da bi se zbudila, a misli mi enostavno odplavajo. Stresem z glavo in nadaljujem.
''Kelly-ja in Clarka sploh ni na prireditvi, tako da ostaneta samo še Halliwell in Brooks. In ravno o njima vemo najmanj. Ravno onadva – verjetno najsumljivejši priči – sta se prikazala praktično sočasno. Ali sodelujeta? Halliwell se je tudi do zadnjega trenutka zadržala na prizorišču, knjižničar pa je navkljub nenavadni izbiri poti in hranjenju golobov pravočasno prispel na delavno mesto. Da sploh ne omenjam smešnega naključja pokvarjene ure.''

''McQueen in Walker bosta sumljiva, če se bosta potikala okoli teh osumljencev. Mlada novinarka je še dovolj bistra, da ju bo nemudoma prepoznala. Če je eden - ali kar celo oba - najel / najela tista … mah, ne maram se ponavljati, a še vedno ju lahko le kličem ''moška, ki sta udrla v McQueenovo stanovanje in me želela ugrabiti''.''
Zavzdihnem in neznosna teža se mi poleže po glavi, ramenih in prsnem košu.
''Če sta najela ti dve gorili, se bom v manj kot minuti z vrečo čez glavo premetavala v prtljažniku kombija.'' Grdo pogledam fotografijo svetlolase ženske na reklami in jeza mi napolni glavo. ''Tally in višji inšpektor O'Donell sta pa tudi v veliko pomoč!'' se razhudim ter odklenem vrata z glasnim pokom. Še vedno namrščena se namenim proti zloščenim ogledalom, poravnam rob obleke ter si grem s tresočo roko skozi oranžne lase. Kelly ne sme gniti v zaporu, je edina misel, edini cilj, ki vztraja že od njegove aretacije. Sprostim obrazne mišice, da uporniške gube zamenja radoveden nasmeh.