Že pišem! Ta del je pač objavljen malo kasneje. Zato ker sem bila v oratoriju.


Vendar sem se nenadoma ustavila in zaskrbljeno vprašala: »Nočem kvariti vzdušja…« (Saj sem opazila da je tudi Sofija zelo vesela.) »Ampak kje pa je skrivni sestanek?« Sofija me je nekaj časa prestrašeno gledala vendar se je spomnila in izstrelila: Se že spomnim! Sestanek naj bi bil v šolski stari kleti! To je v čisto spodnjem nadstropju šole! Pridi pelji me jaz pa ta bom usmerjala!« Pokimala sem in jo začela potiskati. Vendar ne počasi ampak hitro! Naenkrat so se kolesa kar sama od sebe začela še dodatno vrteti in res malo je manjkalo pa bi se zaletela v neko učiteljico. Ta je komaj odskočila. Nekaj je še vpila za mano in mojo prijateljico vendar je nisem več slišala. Drvela sem po hodniku! Če priznam je bilo videti zelo smešno! Sofija je sedela na vozičku in vpila navodila, jaz pa sem poganjala voziček! Pred nama pa so skakali učenci in učitelji. Na koncu sva po minuti le prispeli do tiste stare prašne kleti vendar je bila prazna! No če povem po resnici je bilo tam notri veliko izgubljenih stvari in nekatere so zgledale prav zanimivo. Ravno sem se hotela dotakniti neke čudne stvari ki je utripala pa me je Sofija divje pocukala za rokav in rekla: »No punc ni tukaj! Pa še učitelji nama bodo prisolili ukor!« »Zakaj pa?« Sem vprašala ne premišljeno saj sem bila z mislimi še zmeraj pri tisti svetleči stvari. Očitno pa je Sofijo to vprašanje zelo razburilo saj mi je čez zobe zabrusila: »Kot prvo po šoli sva divjali z vozičkom in to mojim! Kot drugo, skoraj bi zbili ravnateljico! In tretje…« Zamislila se je in premišljevala kaj bi rekla vendar je potem pribila: »No kot tretje sva v veliki kaši!« Jaz sem se na ta odgovor hotela malo pohecati in sem rekla: Misliš da sva v veliki šoli?« Sofija je samo zavzdihnila in zavila z očimi. Malo za tem pa je že odzvonil zvonec in to drugi kar je pomenilo samo eno…Spet bom zamudila pouk! Že sem se napotila ven. Pa sem se spomnila da je tu tudi Sofija. Ker sem bila vljudna sem se obrnila in odšla do nje nato pa sem prijela za ročaje vozička vendar je hitro rekla: »O ne, ne! Ti me pa vozila več ne boš! Prehitro voziš!« To je rekla tako resno da sem se res prestrašila. A je že nekaj sekund po tem bruhnila v smeh in med smejanjem in jokanjem resno rekla: »Naj ti bo za spremembo me lahko zdaj pelješ! Ampak ne tako hitro!« Pokimala sem. »Tako, tako zamujamo že na prvi šolski dan!« e rekla učiteljica po mojem in Sofijinem opravičilu. »Kaj pa je bilo tisto prej na hodniku? Skoraj bi se zaleteli v vajine sošolce, nas učitelje in ravnateljico?!« S Sofijo sva se prestrašeno spogledali. Nato sem odprla usta vendar me je učiteljica premerila od prstov na nogi do obrvi. Vzdihnila je in rekla: Ti in ti!« In pokazala na naju s Sofijo. »Takoj k ravnateljici!« Videla sem Nastjin obraz kako se je privoščljivo in nesramno zarežala in kako sta jo Pavlina in Karolina oponašali. Že sem prijela za kljuko, ko pa je nekdo vstal (to sem sklepala po tem saj so tla zaškripala).