Telovadba je otekala povsem »normalno«. Tako je vsaj rekla učiteljica za šport. Pač prvo smo morale teč ko zmešane po telovadnici. Nato smo tekle še na šestdeset in za piko na i smo morale še delat trebušnjake in sklece (moške, da se razume). Po tej težki uri smo bile skoraj vse čisto prepotene in utrujene razen treh punc. To so bile Tara, Nastja in ne boste verjeli Sofija! Zdaj se verjetno sprašujete. Odgovor je seveda: Ker je Sofija na vozičku! Ona je delala neke teoretične vaje. Nekaj takega. »Smo se pa kar prepotile kajne?« sem rekla po športni vzgoji v garderobi. Punce so na moj odgovor samo debelo pogledale in odgovorile: » Včasih je še huje! Včasih tečemo zunaj, ko zmešane!« Zmedeno in prestrašeno sem prikimala ter si slekla majico ter jo zamenjala s svežo. Ravno takrat je v preoblačilnico prihitela Sofija in rekla: »Na hodniku so se učitelji nekaj pogovarjali!« Preostale punce smo skomignile z rameni in se na njen stavek nismo niti zganile. To je očitno sošolko razburilo saj je rekla: »Pisali bomo test za geografijo! Danes! To uro!« je poudarila prijateljica. Predvsem zadnja dva stavka. Ko so te stavki prišli do mojih možganov se je v mojih mislih razvil krik. Histeričen krik. Verjetno vsi veste zakaj se je razvil ta krik v moji glavi. Zato ker nič ne znam! Nula! Pogledala sem po preoblačilnici in ugotovila sem da nisem edina, ki ima probleme z možgani. Nastja si je začela kodrati ase (pa čeprav je imela še preveč kodraste lase), Tara si je začela gristi ustnico, Maša je odvila nov zavitek čokoladnih tablic (za pomiritev), Dvojčici sta si začeli pokati členke in Špela… no Špela pa je ležala na tleh in dremala (ali kako naj to razložim). Mislila sem da Špela ne razume kaj je Sofija rekla zato sem ponovila zadnje stavke sošolke tako da sem se zadrla na Špelino uho. Ta je pokimala in rekla: »Slišala sem! Verjemi! Drugače pa tako ali tako znam geografijo! Tudi če me zbudiš ob polnoči!« Nesigurno sem prikimala in se ulegla poleg nje ter se zazrla v strop garderobe. Tam sem opazila mravljo. Mravljo ki je lezla neznano kam. Kar nekaj časa sem zrla v mravljo ter ji z očmi sledila, nato pa se zazrla v Špelo ki je ležala poleg mene in ji rekla:
Jutri izveste kaj je ZAla rekla Špeli!