Abby me je pogledala.

In za sekundo… bi prisegel, da je vse okej.

Kot da tisti njen “lahko poskusiva” še vedno velja.

Kot da nisem edini, ki je to vzel resno.

Ampak potem reče:

“to ne bo šlo.”

In me kar prereže.

Ne navzven. Tam samo stojim.

Ampak znotraj… kot da mi nekdo spodmakne tla.

Jo gledam, iščem nekaj v njenem obrazu—kak znak, da ni čisto resno.

Da je samo prestrašena.

Da bo rekla “hecala sem se” ali pa vsaj “počakaj”.

Ampak ne.

Govori naprej.

O ljudeh.

O pogledih.

O tem, kako vsi gledajo.

In jaz stojim tam in jo poslušam, pa si mislim—

a res?

To je tisto, kar te ustavi?

Ne jaz.

Ne midva.

Ampak oni?

Abby me spet pogleda.

In prisežem…

pred njenimi očmi—tako čistimi, tako znanimi—

bi se najraje zlomil.

Bi se najraje zjokal.

Ampak ne morem.

Ne tukaj.

Ne pred njo.

Zato se zaprem.

Ko reče “to je preveč”…

mi v glavi samo klikne.

Preveč.

Jaz sem preveč.

Super.

Fajn.

Točno to sem rabil slišat.

In vem, da mogoče ni to mislila.

Ampak drugače ne znam slišat.

Prevečkrat sem že slišal podobne stvari.

Vedno malo drugače zapakirane.

Ampak pomen isti.

Stopim nazaj.

Ker če ne…

bom naredil nekaj neumnega.

Kot recimo ostal.

Kot jo prosil, naj še enkrat premisli.

Kot ji rekel, da mi je dejansko mar.

Preveč.

Ko me pokliče:

“Trevor—”

se mi vse ustavi.

Res.

Za sekundo bi se skoraj obrnil.

Ker njen glas…

še vedno naredi isto stvar z mano.

Ampak če se obrnem—

sem izgubljen.

Zato rečem:

“pusti.”

Bolj sebi kot njej.

In grem.

Korak za korakom.

Ne gledam nazaj.

Ker če jo še enkrat vidim…

ne bom šel naprej.

In to si ne morem privoščit.

Ne zdaj.

Ne po tem.

V glavi mi samo odmeva ena stvar:

res sem mislil, da to nekaj pomeni.

Res sem mislil… da ona tudi.