Pisalnica
Abby me je pogledala.
In za sekundo… bi prisegel, da je vse okej.
Kot da tisti njen “lahko poskusiva” še vedno velja.
Kot da nisem edini, ki je to vzel resno.
Ampak potem reče:
“to ne bo šlo.”
In me kar prereže.
Ne navzven. Tam samo stojim.
Ampak znotraj… kot da mi nekdo spodmakne tla.
Jo gledam, iščem nekaj v njenem obrazu—kak znak, da ni čisto resno.
Da je samo prestrašena.
Da bo rekla “hecala sem se” ali pa vsaj “počakaj”.
Ampak ne.
Govori naprej.
O ljudeh.
O pogledih.
O tem, kako vsi gledajo.
In jaz stojim tam in jo poslušam, pa si mislim—
a res?
To je tisto, kar te ustavi?
Ne jaz.
Ne midva.
Ampak oni?
Abby me spet pogleda.
In prisežem…
pred njenimi očmi—tako čistimi, tako znanimi—
bi se najraje zlomil.
Bi se najraje zjokal.
Ampak ne morem.
Ne tukaj.
Ne pred njo.
Zato se zaprem.
Ko reče “to je preveč”…
mi v glavi samo klikne.
Preveč.
Jaz sem preveč.
Super.
Fajn.
Točno to sem rabil slišat.
In vem, da mogoče ni to mislila.
Ampak drugače ne znam slišat.
Prevečkrat sem že slišal podobne stvari.
Vedno malo drugače zapakirane.
Ampak pomen isti.
Stopim nazaj.
Ker če ne…
bom naredil nekaj neumnega.
Kot recimo ostal.
Kot jo prosil, naj še enkrat premisli.
Kot ji rekel, da mi je dejansko mar.
Preveč.
Ko me pokliče:
“Trevor—”
se mi vse ustavi.
Res.
Za sekundo bi se skoraj obrnil.
Ker njen glas…
še vedno naredi isto stvar z mano.
Ampak če se obrnem—
sem izgubljen.
Zato rečem:
“pusti.”
Bolj sebi kot njej.
In grem.
Korak za korakom.
Ne gledam nazaj.
Ker če jo še enkrat vidim…
ne bom šel naprej.
In to si ne morem privoščit.
Ne zdaj.
Ne po tem.
V glavi mi samo odmeva ena stvar:
res sem mislil, da to nekaj pomeni.
Res sem mislil… da ona tudi.
In za sekundo… bi prisegel, da je vse okej.
Kot da tisti njen “lahko poskusiva” še vedno velja.
Kot da nisem edini, ki je to vzel resno.
Ampak potem reče:
“to ne bo šlo.”
In me kar prereže.
Ne navzven. Tam samo stojim.
Ampak znotraj… kot da mi nekdo spodmakne tla.
Jo gledam, iščem nekaj v njenem obrazu—kak znak, da ni čisto resno.
Da je samo prestrašena.
Da bo rekla “hecala sem se” ali pa vsaj “počakaj”.
Ampak ne.
Govori naprej.
O ljudeh.
O pogledih.
O tem, kako vsi gledajo.
In jaz stojim tam in jo poslušam, pa si mislim—
a res?
To je tisto, kar te ustavi?
Ne jaz.
Ne midva.
Ampak oni?
Abby me spet pogleda.
In prisežem…
pred njenimi očmi—tako čistimi, tako znanimi—
bi se najraje zlomil.
Bi se najraje zjokal.
Ampak ne morem.
Ne tukaj.
Ne pred njo.
Zato se zaprem.
Ko reče “to je preveč”…
mi v glavi samo klikne.
Preveč.
Jaz sem preveč.
Super.
Fajn.
Točno to sem rabil slišat.
In vem, da mogoče ni to mislila.
Ampak drugače ne znam slišat.
Prevečkrat sem že slišal podobne stvari.
Vedno malo drugače zapakirane.
Ampak pomen isti.
Stopim nazaj.
Ker če ne…
bom naredil nekaj neumnega.
Kot recimo ostal.
Kot jo prosil, naj še enkrat premisli.
Kot ji rekel, da mi je dejansko mar.
Preveč.
Ko me pokliče:
“Trevor—”
se mi vse ustavi.
Res.
Za sekundo bi se skoraj obrnil.
Ker njen glas…
še vedno naredi isto stvar z mano.
Ampak če se obrnem—
sem izgubljen.
Zato rečem:
“pusti.”
Bolj sebi kot njej.
In grem.
Korak za korakom.
Ne gledam nazaj.
Ker če jo še enkrat vidim…
ne bom šel naprej.
In to si ne morem privoščit.
Ne zdaj.
Ne po tem.
V glavi mi samo odmeva ena stvar:
res sem mislil, da to nekaj pomeni.
Res sem mislil… da ona tudi.
Odgovori:
Zabaven odgovor
Najboljši odgovor
Super odgovor
Dober odgovor
Odgovor
Neprimeren odgovor
Nerazumljiv odgovor
O wooow ful dramatično, všeč mi je!:grinning::hugging::hugging::hugging:
1
Zabaven odgovor
Najboljši odgovor
Super odgovor
Dober odgovor
Odgovor
Neprimeren odgovor
Nerazumljiv odgovor
No wow to pa je začetek! Edino kar je bi bilo mogoče dobro, če bi premi govor začela z veliko začetnico.
1
Zabaven odgovor
Najboljši odgovor
Super odgovor
Dober odgovor
Odgovor
Neprimeren odgovor
Nerazumljiv odgovor
super je. všeč mi je da si dodala Trevorjevo razmišljanje ker to celo zgodbo povzdignw:wink::kissing_heart:
Bravo
Bravo
0
Moj odgovor:
zanimanje za gim
potrebuje pomoč ali nasvet v
Svetovalnica
vsi na gimnaziji
hejj js grem letos na gimnazijo Kajuh in me zanima kok se vi ucite
kok se ucite a 4,5,3 take ocene
a je tezko
a mate vlk takih navalov ocen al je bolj razporejeno
kok mate sprasevanj na leto
a ste se fejst poslabsal iz OŠ v SŠ
kok se ucite a 4,5,3 take ocene
a je tezko
a mate vlk takih navalov ocen al je bolj razporejeno
kok mate sprasevanj na leto
a ste se fejst poslabsal iz OŠ v SŠ
Vprašanje
Kaj bi raje za darilo ob naročnini za Pil?
Beležko, takšno, kot je bila pretekla leta.
(185)
Velik stenski poster s Šnofijem in Pepco, kjer bi bil napisan tudi šolski koledar po dnevih.
(160)
