»Zbudita se zaljubljenca!« Zala naju stresa za ramena.
»Kaj je?« vprašam.
»Recimo, da se je požar razširil. Trenutno je na 3 stopnji ampak bo zagotovo prišlo do 5 stopnje. Takoj se prebudim in vstanem.
»Kje je Kaja?« vprašam Zalo.
»Adrianova mama jo je nesla ven.« pove in hitro zbudiva Adriana. Gremo ven.
»Oči! Tu si!« zavpijem, ko pridemo ven ter ga objamem.
»Pojdi tjale k rešilcu, da te pregledajo.« reče in pokaže na rumen rešilec z oranžnimi črtami. Počasi se odpravim tja.
»Tu je!« zavpije neka ženska in okoli mene se kar naenkrat zbere približno 5 reševalcev. Potisnejo me na rob rešilca, da se usedem. Pregledajo me in me vmes sprašujejo.
»Kako ti je ime? Koliko si stara?« in take fore. Na vse odgovorim pravilno in nato me prepustijo množični skupini RTV Slovenija. Na nek način me intervjuvajo (upam, da sem prav napisala )
»Kako vam je ime?« me vprašajo.
»Lili Smith.« odgovorim. Zdaj vam bom malo predstavila intervju.
RTV: Koliko ste stari.
JAZ: Zakaj vas zanima? Preskočite na glavna vprašanja.
RTV: No prav. Govori se, da ste požar zakrivili vi. Je to res?
Od tu naprej se mi že meša.
JAZ: Kaj? Zakaj? Nisem!
RTV: lahko poveste po resnici. Brez skrbi.
JAZ: Nisem bila jaz! Vam ni jasno? A če nekdo ne bo povedal tako kot želite vi boste v njih vrtali tako dolgo, da bodo povedali laž samo zato, da boste vi nehali vrtati vanje?
Zavpijem. Vidim, da se vsi obrnejo proti meni. Dobesedno cela ulica. Debelo pogoltnem. Vse je tiho. Sliši se samo glasno hreščanje ognja. Kar naenkrat se obrnem in stečem stran. ko se želim zriniti med ljudmi nekoga potisnem stran, da pade. Sploh nisem vedela kdo je padel, vedela sem samo, da sem to storila. Stečem v gozd.
»Somewhere over the rainbow
Way up high
And the dreams that you dream of
Once in a lullaby, oh

Somewhere over the rainbow
Bluebirds fly
And the dreams that you dream of
Dreams really do come true-ooh-ooh
Someday I'll wish upon a star
Wake up where the clouds are far behind me
Where trouble melts like lemon drops
High above the chimney tops that's where
You'll find me, oh

Somewhere over the rainbow
Bluebirds fly
And the dream that you dare to
Oh why, oh why can't I? I

Someday I'll wish upon a star
Wake up where the clouds are far behind me
Where trouble melts like lemon drops
High above the chimney top that's where you'll find me
Oh, somewhere over the rainbow way up high
And the dream that you dare to
Why, oh why can't I? I…« si pojem mojo najljubšo pesem.
»Lili!« zaslišim Zalo.
»Hej!« rečem in se ustavim.
»Zakaj si kar šla?« me vpraša.
»Ker vedno bežim od težav.« ji povem. »Ne morem se soočiti z njimi.«
»Razumem te. Petje?« vpraša in jaz pokimam. Čutim, da se mi na obrazu prikaže ogromen nasmeh.
»This is the way you left me, I'm not pretending
No hope, no love, no glory, no happy ending
This is the way that we love, like it's forever
Then live the rest of our life, but not together
Wake up in the mornin', stumble on my life
Can't get no love without sacrifice
If anything should happen, I'd guess I wish you well
Mmh, a little bit of Heaven, but a little bit of Hell
This is the hardest story that I've ever told
No hope, or love, or glory, happy ending's gone forevermore
I feel as if I'm wasted
And I'm wastin' every day
This is the way you left me, I'm not pretending
No hope, no love, no glory, no happy ending
This is the way that we love, like it's forever
Then live the rest of our life, but not together
Two o'clock in the morning, something's on my mind
Can't get no rest, keep walking around
If I pretend that nothing ever went wrong
I can get to my sleep, I can think that we just carried on
This is the hardest story that I've ever told
No hope, or love, or glory, happy ending's gone forevermore
I feel as if I'm wasted
And I'm wastin' every day
This is the way you left me, I'm not pretending
No hope, no love no glory, no happy ending
This is the way that we love, like it's forever
Then live the rest of our life, but not together
Little bit of love
Little bit of love…« si pojeva.
»Kdaj spet prideta Maj in Kaj?« jo vprašam ob koncu pesmi.
»Verjetno bosta tule cele poletne počitnice.« mi pove in veselo jo objamem. Do počitnic je samo še pet dni.
»Greva nazaj?« me vpraša in počasi pokimam. Ko preideva ven se okoli mene zbere na tisoče novinarjev.
»Zakaj ste porinili svojega fanta?« to vprašanje slišim najbolj razločno. Zastane mi srce. Zrinem se med množico novinarjev do očija.
»Kje je Adrian?« ga hitro vprašam.
»Porinila si ga, zato je moral v bolnišnico.« mi pove. Vidim, da je požar že pogašen, zato lahko razmišljam samo še o Adrianu. Hitro skočim na kolo in se odpeljem proti bolnišnici. Ko pridem tja vidim, kako Adriana peljejo noter. Skočim s kolesa ter se poženem noter. Dohitim jih a me za ramena prime neka sestra.
»Umirite se… sedite…« reče in počasi sedem. »Kako vam je ime?« me vpraša.
»Lili.« ji povem.
»Kako lepo ime! Tako je ime moji hčerki, ki je že zelo dolgo nisem videla, saj sem se ločila z možem.« mi pove. Njen obraz se mi zdi znan.
»Ali se mi samo zdi ali vas poznam?« jo vprašam.
»Ne vem! Ime mi je Ana.« mi pove.
»Tako je bilo ime moji mami, ki je umrla za rakom.« vzkliknem, a Ani se pogled zresni. Zagleda se nekam za moj hrbet…


Hej!
Kaj mislite, da se bo zgodilo?
ANA (samo, da si jo predstavljajte malo starejšo): https://i.pinimg.com/736x/86/8f/e2/868fe21acfee6ce856cd1782e30433f4.jpg