3. POGLAVJE
Zjutraj me je zbudil Maks, ki mi je skočil na trebuh. Nejevoljna sem ga počohala za ušesi, na kar je glasno zalajal in zbudil Emo.
»Maks!« je vzkliknila in pes je stekel k njej. »Tu si zato, da se posloviva. Pa še Viktorijo boš zbudil!«
»Me je že,« sem rekla in začela grabiti uro. »Koliko je ura?« sem vprašala in zazehala.
»Sedem zjutraj,« je rekla Ema in skočila iz postelje. »Si lačna?« me je vprašala.
»Malo pa že.«
»Si na kaj alergična?«
»Ne.«
»Dobro. Ti prinesem zajtrk,« je rekla. Preden bi lahko protestirala, je že stekla iz sobe. Jaz pa sem počasi vstala in se namenila proti omari. Poiskala sem sive kratke hlače in siv top. Ravno sem si oblačila top, ko so se iznenada odprla vrata in me udarila v nos. Tiho sem zastokala in dala roko pod nos.
»Oh, oprosti! Ti dam robček?« je vprašal globoki glas od včeraj. Nemo sem pokimala, športnik pa mi je ponudil robček. »Pravzaprav ti bom dal, kar cel paket,« je rekel in mi dal cel zavojček robčkov.
»Hvala,« sem rekla in si obrisala nos.
»Ti si tista lepotica od včeraj.«
»Ja, upoštevala sem tvoj nasvet in ostala na Zemlji.« Nasmehnil se je.
»Mi boš zaupala svoje ime?«
»Iskreno mi je vzdevek Lepotica od včeraj precej všeč.«
»Kako si pa ti poimenovala mene?«
»Vsiljivi športnik.«
»Drugi del mi je všeč, prvi pa ne preveč.« Zasmejala sem se. Ta tip mi je vzel vse besede.
»Malo se boš moral potruditi, da spremeniš prvega,« sem rekla in se namuznila. Želel se je skloniti k meni, vendar je tisti trenutek vstopila Ema. Fant se je skril za vrata, jaz pa sem si hitro popravila top in sedla na svojo posteljo. Ema je predme postavila velik pladenj z jajcem v toastu in kavo ter čaj.
»Dober tek,« je rekla in se obrnila k meni, fantu pa sem nakazala, naj odide.
»Res omamno diši,« sem rekla in začela jesti zares okusen zajtrk. »Kaj imaš danes v planu?«
»Mislila sem, da bi šli v park.«
»Sliši se obetavno,« sem rekla in naredila požirek kave.
»Ja tam bo tisti gospod, ki bo posvojil Maksa.«
»Kdaj bova šli na Celjski grad?«
»V ponedeljek.«
Ko sva se urejeni sprehajali po raznih celjskih ulicah, kjer ni bilo skoraj nikogar, kljub dejstvu da je bila ura osem. Zavili sva v nek park, kjer je so bili le sprehajalci in tekači. Sedli sva na bližnjo klopco in izpustili Maksa, ki je stekel do gospoda, ki je pravkar vstopil skozi železna vrata. Park je izgledal star vsaj 200 let. Imel je veliko klopi, ki so bile nove, nekatere so bile pa stare kot ne vem kaj. Imeli so lično posejane gredice in posejane enake rože v enakem vrstnem redu kot v Wind Roose Palacu. Drevesa so bila identična tistim, ki smo jih imeli pri nas doma.
»O, dekleti. Kaj pa vidve tu ob tako zgodni uri?« je vprašal gospod, ki je želel posvojiti Maksa.
»Vprašajte njega,« je rekla Ema in pokazala na Maksa. Gospod se je zarežal.
»Torej, ga bom lahko posvojil jutri?«
»Seveda. Očitno se mu zdite primerni. Pripeljite ga sem čez eno uro.«
»Kdo je ustanovil ta park?« sem vprašala in si zaslužila dva začudena pogleda.
»Kako si se pa tega spomnila?« je vprašala Ema.
»Lep naglas. Verjetno nisi iz tu, kajne?« je vprašal gospod in močno sem zardela.
»Ne, nisem iz tu. Postavitev teh gredic se mi zdi nekam znana.«
»Pridi z mano. Verjetno si bila zaposlena s temle gospodom.« Odpeljal me je do vrat, skozi katera sva vstopili tudi midve in pokazal na majhno kovinsko tablico. Kako tega nisem opazila? »Ta park je ustanovila Rozalina Celjska. Zanimivo, zdi se mi, da sem že slišal zanjo.«
»Najlepša hvala,« sem rekla in šla do Eme.
»Kako si mogla?« me je vprašala in me zaprepadeno pogledala.
»Kaj?« sem se delala nevedno, kljub dejstvu da se mi je sanjalo o čem govori.
»Govorila si z njim,« je rekla Ema. »Kaj če bi te prepoznal?«
»Gotovo bi me enkrat kaj vprašal. Mislil bi, da sem padla z Marsa, če ne bi nič govorila,« sem rekla. »Najprej pa poslušaj kaj sem odkrila.«
»Kaj si odkrila?«
»Najprej mi posodi telefon,« sem rekla. Zavila je z očmi, vendar mi vseeno dala svoj Samsung. Šla sem na Google in vtipkala besedo: Rozalina. Ven mi je vrglo šest zadetkov. Rozalina Celjska, Rozalina Winshire, Karolina Rozalina Windshire, Sofija Karolina Rozalina Windshire, Izabela Sofija Karolina Rozalina Windshire in Viktorija Izabela Sofija Windshire.
»Kaj si ugotovila?« me je vprašala Ema.
»Nekaj mi pravi, da sta Rozalina Celjska in Rozalina Windshire ista oseba.«
»Kako si prišla na to idejo?« je vprašala in nagubala čelo.
»Prisežem, da sta ta park in park v Wind Roose Palace identična.«
»Govori tišje.«
»Ti bom dokazala,« sem rekla in na Emin telefon vtipkala: Wind Roose Palace – slike. Pokazala sem ji slike našega vrta.
»Mogoče gre za naključje,« je rekla Ema. »Zgodovinarji imajo pakt, da morajo dobiti 3 dokaze, da odobrijo teorijo. To bova storili tudi midve. Ne bova se prenaglili.« Pokimala sem in se prijala za glavo. Resnici bom prišla do dna. In za to bo odličen ponedeljkov obisk Celjskega gradu.
»Ampak Ema. Enako ime in enak park,« sem rekla, »jaz bi rekla, da je to drugi dokaz.«
»Veš koliko ljudem je ime Rozalina?«
»Ne. Kolikim?«
»Veliko ljudem.« Zasmejala sem se.
»Prav, ampak v moji glavi je vseeno ta teorija resnična.« Tokrat se je zasmejala Ema.
»Greva pregledati park?« Pokimala sem in spravili sva se iz klopce. Eno uro sva hodili po parku, ki je bil identičen tistemu v Wind Roose Palace.
Ko je minila ena ura, sva šli po Maksa, gospod pa se je zahvalil in izginil. Maksa sem privezala na povodec in ga vodila po ulicah v Celju.
~
Hej Metuljčki,
kakšen se Vam je zdel nov del? Hvala vsem, ki berete mojo zgodbo, jo všečkate ali komentirate. Res sem Vam neizmerno hvaležna. Hvala za vsako kritiko, ki mi jo boste namenili. Če ima kdo kakšno idejo, kaj bi lahko dodala za zraven zgodbe (kolaž, opis oseb itd.) mi lahko piše v komentarje, v kotiček, v nabiralnik ... kamorkoli. Pa napišite, če želite, da zgodbo objavljam pogosteje.
Če kdo želi, da ga obveščam, naj napiše, zaenkrat pa obveščam:
~Bellaza2
~Nixi25
~one_girl
~#lovenkoreanlook<33
~mačja panda
Lysm
Heart
P.S. Končala sem jo in ima 133 strani.