*i*»Torej, povej mi nekaj o sebi,« proseče reče Leon. Nekaj ga žene tja, k njej, k njenemu nasmehu.
Iva se zasmeji, »bolj se zabavam ob tem ko gledam tvojo mučno radovednost.«
»Zlobna si,« v smehu reče Leon.
»Okej, naj ti bo. Ena stvar o meni…« Leon prikima, Iva stopi bližje in šepne.*i*

*pod* 11. POGLAVJE*pod*

»Sovražim paradižnik.«
»To je tvoja skrivnost?« razočarano vpraša.
»Ja. Leon izgledaš, kot da si triletni otrok in ti je nekdo vzel bonbon.«
»To ni skrivnost. To je prehranska navada,« reče spet Leon z otročjim glasom polnim neuspeha, Iva se pa smeji. Smeh, ki prihaja iz srca.
»Meni se zdi zelo pomemben podatek.«
»Iva.«
»Kaj?«
»Pričakoval sem nekaj globokega.«
»To je tvoj problem.«
»Neverjetna si,« čeprav je to rekel v sarkazmu je mislil resno.
»Hvala.«
»To ni bil kompliment.«
»Prepozno.«
Spet se zasmejita.
In Leon se prvič po zelo dolgem času zave, da se ne pretvarja.
Ne smeji se zato, ker bi moral.
Ne smeji se zato, da bi bil všeč drugim.
Smeji se zato, ker mu je z njo preprosto lepo.
Iva ga medtem opazuje z rahlim nasmeškom.
»Iva?«
»Ja, Leon.«
»A bi šla na kavo?«
»Končno, sem že mislila, da se ne bo zgodilo,« reče Iva s samozavestnim nasmehom.
»Vedela si, da se bo zgodilo?« zmedeno reče Leon.
»Seveda sem vedela, na to sem čakala že od kar si me prvič videl v jedilnici.«
Leon se spomni dne, ko jo je prvič videl in ob spominu na že takratno njeno samozavest se mu na obrazu nariše nasmeh.
»Torej kava?«
»Jutri po pouku,« samozavestni nasmeh ji ne zbledi.
»To pomeni ja?«
»Ne domišljaj si prehitro.«
»Prepozno.« Leonu se na obrazu izriše zadovoljen nasmešek.
»Se vidiva jutri.
»Adijo Leon.«
»Adijo Iva.«
Noben od njiju se ne premakne. Nekaj časa še obstojita in se gledata naravnost v oči. Naposled se Iva le odpravi z tistim njenim prepoznavnim samozavestnim, zadovoljim nasmeškom.
Leon pa še nekaj sekund stoji na mestu z neumnim nasmeškom na obrazu.
Prvič po zelo dolgem času se veseli jutrišnjega dne.
~~~
Kot pričakovano, ponoči ni spal. Ni bil živčen zaradi tekme čez par dni, testa, ki ga je čakal naslednji dan. Ni bil več živčen, da bo srečal Melino na ulici, ali pa, da ga bojo obsodili, da je kriv Melinine smrti. Bil je živčen zaradi ene navadne kave.
Spet je pogledal na telefon, minilo je komaj 5 minut. To čakanje na jutro, na naslednji dan je bilo hujše kot takrat, ko je bil otrok in je čakal morje. Tako dobro se spomni občutka, ko ni mogel zapreti oči, saj je neprestano čakal, da bo le ura prava za odhod in bojo končno odšli na morje. Da bo lahko skočil v slano morje, se pokazal žarečemu, vročemu soncu in tekel po mehkem pesku, da bo se lahko igral s prijatelji ki so živeli tam. Celo leto je čakal na poletje. In potem je kar naenkrat nehal čakati, pozabil je ta občutek pričakovanja in živčnosti. S prijatelji iz morja je izgubil stik in čez par let se je rodila Zoja in preprosto so nehali hoditi tja na morje. Poiskali so boljši kraj z mirnejšo plažo, kjer ni bilo otrok. Od takrat Leon ni več rad hodil na morje, poleg tega pa še sreča, da je pri 13 letih ko je izgubil morske prijatelje spoznal Vida. V sedmem razredu se je vse spremenilo. Čez poletje je zrasel skoraj za glavo, začel resno trenirati košarko, spoznal Vida in nenadoma ni bil več neopazen fant iz zadnje klopi. Postal je kapetan. Postal je nekdo, ki so ga ljudje občudovali.
Mislil je, da bo košarka njegova največja ljubezen.
Vse dokler ni spoznal nove punce s skrivnostnim karakterjem.
Vstal se je iz postelje in prižgal lučko, ki jo je imel pri vzglavju. Odšel je v kopalnico in si pljusknil ledeno vodo v obraz. Prvič, drugič, pljusk… tretjič… Pogledal se je v ogledalu, sam pri sebi pa si zamrmral »saj je samo kava.«
V prsih ga je zbodel občutek krivde. Melina.
Tokrat je pustil vodo teči in zaprl odtok, nato pa glavo potopil v ledeno vodo. Zmanjkalo mu je besed, misli so mu razškropile.
Spet je zadihal, tokrat z manj živčnosti in krivde.
Odvlekel se je nazaj do postelje, samo kava, samo Iva si je ponavljal v mislih. In končno mu je uspelo pozabiti na to kavo in novo punco, zatisnil je oči. Potem pa je budilka, kmalu za tem, čez kakšni dve uri zazvonila. Bilo je prehitro, da bi se zbudil. Najraje bi iz sebe izbruhal vso to živčnost. Iz prsnega koša bi si iztrgal tisti občutek krivde, ki ga ni zapustil že mesece. Najraje bi za nekaj ur izklopil glavo. Da ne bi mislil ne na Ivo ne na Melino. Da bi bilo v njem prvič po dolgem času tiho..
Ampak namesto tega se je vstal iz postelje, si pomel oči in na nos nataknil očala. Oblekel se je avtomatsko, nato pa se pogledal v ogledalo. Začel je premišljevati o izbiri majice. Morda ta razvlečena črna majica, ni tako dobra izbira. Raje tega vzame olivno zeleno majico, ki jo je njegova mama kupila na razprodaji, ker se naj bi lepo podala k njegovim očem, a je še nikoli ni oblekel. Vzel jo je iz predala in si jo pridržal ob telesu, na koncu pa jo oblekel.
»Dobro jutrooo,« ga je z nasmehom na obrazu pozdravila Zoja. Tako rada je imela šolo, v prvem razredu je res bilo vse lažje. Vedno si je želel, da bi hitreje odrasel, a zdaj vedno bolj opaža, da bi spet rad bil otrok, s sanjami, da je vse mogoče, z upanjem in z dnemi, ko je lahko brezskrbno živel. V bistu, bi se le rad vrnil v čas, preden je postal oklican ugrabitelj ali morilec. Vsi so se vedli do so že pozabili, a takšnih stvari nikoli ne pozabiš. Še posebej ne, če je smrt hčerke Dajtlov bila preveč naključna in očitna po Lukovi smrti…
~~~
Hvala, da si prebral/a. Upam, da uživate v počitnicahhh