*i* Eto! Naslednji, malo daljši delček je tu! *i*

"Dobil sem novo službo" reče oče.
"Saj to je super!" se razveselim. Mogoče se moji sošolci ne bodo več norčevali iz mene...
" In to ne v Sloveniji" oče pogleda mamo.
" V Južni Koreji, Seoul-u" ga dopolni.
"Hecate se kajne???"
Oba čisto resno odkimata.
"Kaj? Torej bomo za vedno živeli v Koreji?" to bilo čisto prelepo, da bi bilo res...
"Oh, ne samo za eno šolsko leto." mi odgovorita.
AHHHHHHHHHHHH to je najboljša novica mojega življenja!!
"Kdaj gremo?"
"Ko se konča šola, torej čez 3 tedne"

*roza* 3 TEDNE KASNJE *roza*
Spakirala sem si vse lepe obleke, majice in hlače, ki jih imam. Vse to v moj nov pinkie kovček.
Odpeljali smo se na Zagrebško letališče. Najprej smo 2 uri leteli do Istanbula, od tam pa še dolg 11 urni let do Seoul-a.

Ko stopim iz letališča, me zajame občutek. Občutek navdušenja, topline in novih začetkov.
S taksijem smo se odpeljali proti našemu novemu stanovanju. Čeprac je bilo sredi noči je bilo mesto zelo živahno. In tudi zelo lepo. Peljali smo se mimo moje nove šole. Bila je zelo velika in veliko lepša od moje prejšnje. In tudi zelo moderna.

Končno smo prišli do stanovanja. Naše je bilo v 4. nadstropju. Številka 675. Zelo sem se veselila, da vidim kako izgleda. Odprla sem vrata in bilo je prelepo. Vse moderno, v belem. Stekla sem pogledati sobe. Dnevna soba s kavčem in TV-jem.
Kuhinja in jedilnica zelo bogato opremljeni (tudi z mašinico za led, yay).
In končno sem prišla do 1. spalnice. V njej je bila zakonska postelja, torej ta soba ni moja. Prišla sem do naslednje sobe. Moje. Bila je v beli in svetlo modri barvi. Imela je pisalno mizo, posteljo, omaro, majhno mizico z ogledalom, TV (kdrame celo noč) in najboljše: še ena vrata, so vodila v mojo zasebno kopalnico! Najboljša soba na svetu!




*i* Okej to je to, upam da vam je všeč. Obljubim, da bo blo pol več drame, sam nek začetek mora bit! *i*
*b* BYEEE *b*