Ｐｒｏｌｏｇ

V roke vzamem pismo. Spet ga preberem. Prebrala sem ga že stokrat, a še vedno ne morem verjeti. Zakaj, oh, le zakaj jaz? A odločila sem se, da ne bom več trpela. Ne zdržim. Stopim do okna. Še zadnjič se razgledam po sobi. S pogledom jo objamem. Pogledam če je pismo še vedno na mizi. Je. Zbogom, rečem na glas, in skočim.

******************************************************************************************

Ne vem kaj počnem tu. No v bistvu vem. A to je Hotel za bogate, ne za take kot sem jaz. Razgledam se naokoli. Stojim pred Gradom Mokrice, enem izmed najboljših in najdražjih Hotelov v Sloveniji. Z ogromnim Golf igriščem in bogato zgodovino, si je hitro prislužil 4 zvezdice. A jaz nisem tu da bi igrala Golf in lenarila. Ne, jaz imam delo. Preden vstopim še enkrat z očmi premerim Hotel. Wow, kako pravljičen zgleda... Vstopim v hotel. Na recepciji je par ljudi, a med njimi ni receptorja. Razgledam se naokoli. Prav lepo je urejen. Zagledam receptorja in še nekoga z črni masko. Očitno vadi za putst ki bo čez šest dni. Pristopim do njiju. Slišim kako zamaskirani reče "Vse mora piti perfektno, sva si na jasnem? In če gre kaj narobe... Saj veš kaj bo naredil z nama, kajne?". Kdo? Kaj? Komu? Ah, zberi se Amalija, to se te nič ne tiče! Moški z masko odvihra ven, Receptor pa se, kot se spodobi, odpravi na recepcijo. Vprašam za najcenejšo sobo. Z veseljem vam povem da ni bila poceni. Odpravim se do sobe. V drugi sobi slišim kako se nekdo prereka. Dva moška. Razpakiram se in se odpravim ven. Sprehodim se po posestvu. Nenadoma zagledam Boža Časnikarja, pomembnega slovenskega direktorja, z neznano žensko. Skrijem se za drevo in prisluškujem. To ni bilo potrebno, saj se ženska zadere "Noseča sem!" in steče stran. Pišuka, ker nor dan. Odpravim se v sobo. Šele zdaj opazim ogromno viktorijansko ogledalo. Zazrem se vanj

***************************************************************************************

"Barbara!" zavpije Bojana. "Že grem!" ji odgovorim. Še zadnjič se pogledam v ogledalu in izstopim iz sobe. "Oprosti, ker te priganjam, ampak saj veš kakšen je oče!" se mi opraviči sestra. Prav ima, moj oče, Grof Mosconi je zelo neučakan človek. Ima veliko stvari, a potrpljenje ni ena izmed njih, kot vedno pravi mama. Odpraviva se ven. Miza je lepo ukrašena in na njej je veliko dobrot. Zagledam Filipa in stečem do njega. "Se kaj veseliš večerje? Zdaj boš lahko končno zaprosil očeta če se lahko poročiš z mano!" sem vesela vzkliknila. Filip se mi nasmehne. "In kaj če reče ne?" se zresne. "Zakaj bi pa rekel ne? Če oče hoče dobro zame, bi ti pustil!" mu odgovorim, če prav sem tudi jaz začela dvomiti... "Ali zgledam lepo v tej obleki?" "Ti vedno izgledaš lepo!" se zasmeji in me pogladi po mojih črnih laseh. "Ljubim te" "Tudi jaz ljubim tebe"

****************************************************************************************

Ura je polnoč. V temi pred kapelico pozira blond punca. "Pohiti že! Tu zunaj je strašljivo!" zavpije fotografu. "Ja evo! Ne bodi tako nestrpna!" ji odgovori. Nenadoma na pozerko skoči nekakšen stvor in ji odtrga glavo. Fotograf zakriči in začne teči. Zabije se v drevo in omedli. Na njegovo srečo, danes stvor ni tako lačen. No, kaj pa govorim, stvor niko ni lačen. Ampak tisto pa je. In tisto, bo postalo še bolj lačno.

***********************************************************************************

Okej to je bil prvi del! Oprostite ker je bil tako beden, ampak prisežem da bo 2. del bolj zanimiv. Komentarji so toplo dobrodošli (tudi če kritizirajo!)

Če imate kakšna vprašanja (npr. kdo je Barabra) bose vse izvedeli v prihodnjih delih!!

Hvala :) :heart:

PolarniJelen :deer: