Ojla!
Pa je nov del pred vrati!
Po 1000000 letih bom začela nadaljevati Lanino avanturo.
Prvi trije deli, če želite prebrati:
1.del: https://www.pil.si/pisalnica/objava/lanina-avantura
2.del: https://www.pil.si/pisalnica/objava/lanina-avantura/2
3.del: https://www.pil.si/pisalnica/objava/lanina-avantura/3
Lajk in komentar, če vam je všeč!:heart::speech_balloon:
----
Kar naenkrat je veja odpadla. Strmela sem v vejo na tleh. »Sem to naredila jaz ali…?« se v mislih vprašam. Pogledala sem še v ostanek veje in sem videla, da je odtrgana. Na obrazu se mi je narisal nasmeh. Moje moči so prave! Sploh se nisem zavedala, da imam moči. Odtrgano vejo sem položila zraven drevesa in se odpravila notri. »Lana, imaš vse pripravljen?« me vpraša mami, medtem ko pospravlja zadnja oblačila v kovček. »Mhm.« odgovorim. Pritečem v sobo in se spomnim, da potrebujem odpreti pismo. Tako, že spet sem zaskrbljena, prestrašena in tako dalje. Vzela sem zvezek za matematiko in vzela ven skrivnostno pismo. S tresočimi rokami sem ga počasi odpirala. Pogoltnila sem cmok in odgrnila list s sporočilom. Na listu so bile napisane samo naslednje besede… »Prišla si do pisma.« preberem in privzdignem obrv. »Čakaj. Saj ne more biti napisano samo to!?« se sprašujem. Pogledam nazaj h kuverti. Notri zagledam še en list. Vzamem ga ven. »Si pripravljena na svojo avanturo? Začela se je točno tu.« preberem. List mi pade na tla in prestrašeno pogledam naokoli.
Ne vem kaj naj. Ali se spustim v pustolovščino ali samo prekinem. Ali to dela samo zaradi mojih moči? Zdaj mi je vse žal na tem planetu. Sem edina, ki bo šla v nevarnost? Sem edina, ki ima moči? Sem edina, ki ima od danes naprej tako slabo življenje? Moram priti do skrivnosti. Moram priti do skrivnosti mojih moči. Moram priti do vsega tega, kar se mi dogaja! »Lana! Pridi na večerjo.« se oglasijo. Obrišem si solze in grem po stopnicah dol. »Kaj pa je bilo?« me vprašata starša. »Nič.« odvrnem. »Zagotovo je nekaj bilo. Lana.« me sprašujeta dalje. »Nič ni bilo prav?« jezno odgovorim. »Če boš tako slabe volje potem nima smisla, da greš jutri z nami! Danes mi kar naprej lažeš, da ni bilo nič. Lana povej.« mami skoraj popustijo živci. »Ne…« odgovorim. »Lana.« že bolj jezno govori. »Ne bom!« ji zabrusim. »Lana!!!!!!« se razjezi. »Maša. Umiri se. Če ne želi, ne želi!« jo pomiri očka. Vstanem in jezno odkorakam v sobo. »Lana, pridi nazaj k večerji!« me nagovori. Zaloputnem z vrati in jih zaklenem. »Lana! Pridi.« mi trka po vratih. Ležem na posteljo in si pokrijem ušesa. Samo slišim mamine glasove.
Čez kakšno uro mi nekdo potrka po vratih. »Lana. Prosim odpri. Prosim te.« zaslišim. Zavzdihnem in ji odklenem. Tiho pride notri. Milo se nasmehne. »Poglej… tega prej res nisem hotela.« mi pojasni. Sede zraven mene. »Takrat so mi res popustili živci saj sem bila 'sitna'. Ampak tako pa res nisem mislila, da bo. Samo moti me, ker nič ne poveš. Ves čas to skrivaš v sebi. Vem, da nekaj skrivaš. Ampak preprosto mi moraš to povedati. (odkimam) Veš, rada te imam neizmerno in ne želim, da se ti kaj zgodi. Z vseh strani ti lahko pomagamo.« razloži. »Saj veš. Zelo jo pogrešam. Preprosto ne moram brez nje.« ji pojasnim o Zali (čeprav tudi vse ostalo skrivam). Pogladi me po licu. »Se bomo pa kdaj zmenili in bo lahko prišla prespati.« me potolaži. Nasmehnem se in jo objamem. »No, danes pojdi malo prej spati saj bomo že zgodaj zjutraj se odpravili.« me opomni. Pokimam.
Vzela sem telefon in se malo pogovarjala z Zalo. Ko je bila ura osem zvečer, sem se šla urediti. Urejena sem se ulegla v posteljo in se trudila zaspati. Ves čas sem razmišljala o pismu. Nisem in nisem morala nehati razmišljati. Ko sem gledala v steno se je kar naenkrat začelo bleščati. Vstala sem in pogledala čez okno. Na pločniku sem videla lučko, ki utripa. Zdelo se mi je, da lučko drži neka oseba. Očesa sem napenjala, ker sem želela videti čim več. Nenadoma se lučka ugasne. Skomignem z rameni in se odpravim nazaj v posteljo. Končno zaspim.
»Drink! Drink! Drink!« začne zvoniti budilka. Utrujeno jo ugasnem in pogledam na uro. »Pol sedmih zjutraj.« rečem in se pretegnem. Vstanem in grem v kopalnico. »Bu!« me ustrašita bratca. Tako sem se ustrašila, da bi skoraj padla na zadnjico. »Sta vidva normalna?« prestrašeno vprašam. Zasmejita se. Skupaj si umijemo zobe in pospravimo krtačke v toaletno torbico. Notri vržem še zobno pasto in kremo za obraz. Počešem si lase in si jih spnem v čop. »Tako!« vzkliknem in vzamem toaletno torbico. »Lana, zajtrk je.« pojasni Nik. »Ja, pridem.« odgovorim in v nahrbtnik še stlačim toaletno torbico.
Pa je nov del pred vrati!
Po 1000000 letih bom začela nadaljevati Lanino avanturo.
Prvi trije deli, če želite prebrati:
1.del: https://www.pil.si/pisalnica/objava/lanina-avantura
2.del: https://www.pil.si/pisalnica/objava/lanina-avantura/2
3.del: https://www.pil.si/pisalnica/objava/lanina-avantura/3
Lajk in komentar, če vam je všeč!:heart::speech_balloon:
----
Kar naenkrat je veja odpadla. Strmela sem v vejo na tleh. »Sem to naredila jaz ali…?« se v mislih vprašam. Pogledala sem še v ostanek veje in sem videla, da je odtrgana. Na obrazu se mi je narisal nasmeh. Moje moči so prave! Sploh se nisem zavedala, da imam moči. Odtrgano vejo sem položila zraven drevesa in se odpravila notri. »Lana, imaš vse pripravljen?« me vpraša mami, medtem ko pospravlja zadnja oblačila v kovček. »Mhm.« odgovorim. Pritečem v sobo in se spomnim, da potrebujem odpreti pismo. Tako, že spet sem zaskrbljena, prestrašena in tako dalje. Vzela sem zvezek za matematiko in vzela ven skrivnostno pismo. S tresočimi rokami sem ga počasi odpirala. Pogoltnila sem cmok in odgrnila list s sporočilom. Na listu so bile napisane samo naslednje besede… »Prišla si do pisma.« preberem in privzdignem obrv. »Čakaj. Saj ne more biti napisano samo to!?« se sprašujem. Pogledam nazaj h kuverti. Notri zagledam še en list. Vzamem ga ven. »Si pripravljena na svojo avanturo? Začela se je točno tu.« preberem. List mi pade na tla in prestrašeno pogledam naokoli.
Ne vem kaj naj. Ali se spustim v pustolovščino ali samo prekinem. Ali to dela samo zaradi mojih moči? Zdaj mi je vse žal na tem planetu. Sem edina, ki bo šla v nevarnost? Sem edina, ki ima moči? Sem edina, ki ima od danes naprej tako slabo življenje? Moram priti do skrivnosti. Moram priti do skrivnosti mojih moči. Moram priti do vsega tega, kar se mi dogaja! »Lana! Pridi na večerjo.« se oglasijo. Obrišem si solze in grem po stopnicah dol. »Kaj pa je bilo?« me vprašata starša. »Nič.« odvrnem. »Zagotovo je nekaj bilo. Lana.« me sprašujeta dalje. »Nič ni bilo prav?« jezno odgovorim. »Če boš tako slabe volje potem nima smisla, da greš jutri z nami! Danes mi kar naprej lažeš, da ni bilo nič. Lana povej.« mami skoraj popustijo živci. »Ne…« odgovorim. »Lana.« že bolj jezno govori. »Ne bom!« ji zabrusim. »Lana!!!!!!« se razjezi. »Maša. Umiri se. Če ne želi, ne želi!« jo pomiri očka. Vstanem in jezno odkorakam v sobo. »Lana, pridi nazaj k večerji!« me nagovori. Zaloputnem z vrati in jih zaklenem. »Lana! Pridi.« mi trka po vratih. Ležem na posteljo in si pokrijem ušesa. Samo slišim mamine glasove.
Čez kakšno uro mi nekdo potrka po vratih. »Lana. Prosim odpri. Prosim te.« zaslišim. Zavzdihnem in ji odklenem. Tiho pride notri. Milo se nasmehne. »Poglej… tega prej res nisem hotela.« mi pojasni. Sede zraven mene. »Takrat so mi res popustili živci saj sem bila 'sitna'. Ampak tako pa res nisem mislila, da bo. Samo moti me, ker nič ne poveš. Ves čas to skrivaš v sebi. Vem, da nekaj skrivaš. Ampak preprosto mi moraš to povedati. (odkimam) Veš, rada te imam neizmerno in ne želim, da se ti kaj zgodi. Z vseh strani ti lahko pomagamo.« razloži. »Saj veš. Zelo jo pogrešam. Preprosto ne moram brez nje.« ji pojasnim o Zali (čeprav tudi vse ostalo skrivam). Pogladi me po licu. »Se bomo pa kdaj zmenili in bo lahko prišla prespati.« me potolaži. Nasmehnem se in jo objamem. »No, danes pojdi malo prej spati saj bomo že zgodaj zjutraj se odpravili.« me opomni. Pokimam.
Vzela sem telefon in se malo pogovarjala z Zalo. Ko je bila ura osem zvečer, sem se šla urediti. Urejena sem se ulegla v posteljo in se trudila zaspati. Ves čas sem razmišljala o pismu. Nisem in nisem morala nehati razmišljati. Ko sem gledala v steno se je kar naenkrat začelo bleščati. Vstala sem in pogledala čez okno. Na pločniku sem videla lučko, ki utripa. Zdelo se mi je, da lučko drži neka oseba. Očesa sem napenjala, ker sem želela videti čim več. Nenadoma se lučka ugasne. Skomignem z rameni in se odpravim nazaj v posteljo. Končno zaspim.
»Drink! Drink! Drink!« začne zvoniti budilka. Utrujeno jo ugasnem in pogledam na uro. »Pol sedmih zjutraj.« rečem in se pretegnem. Vstanem in grem v kopalnico. »Bu!« me ustrašita bratca. Tako sem se ustrašila, da bi skoraj padla na zadnjico. »Sta vidva normalna?« prestrašeno vprašam. Zasmejita se. Skupaj si umijemo zobe in pospravimo krtačke v toaletno torbico. Notri vržem še zobno pasto in kremo za obraz. Počešem si lase in si jih spnem v čop. »Tako!« vzkliknem in vzamem toaletno torbico. »Lana, zajtrk je.« pojasni Nik. »Ja, pridem.« odgovorim in v nahrbtnik še stlačim toaletno torbico.
Odgovori:
Zabaven odgovor
Najboljši odgovor
Super odgovor
Dober odgovor
Odgovor
Neprimeren odgovor
Nerazumljiv odgovor
Oprosti za pozen komentar:wink::neutral_face:. To je noro! Ti si nora! Nemogoče da to napiše normalen človek! Si vesoljka?! Priznaj! Ker to je preveč enkratno da bi vrjela da sama pišeš!
Si fenomenalna pisateljica in obožujem to zgodbo! Vedno znova me presenečaš pomaranča1! Vedno ti gre bolje od rok! Vesela sem, da obstaja tako dobra zgodba! Iskreno zelo uživam ko jo berem. Čim prej napiši nov del, ker ne zdržim več!:kissing_heart::heart_eyes::kissing_heart::heart_eyes::heart_eyes::kissing_heart::heart_eyes::sweat_smile:
Tvoja dg
Si fenomenalna pisateljica in obožujem to zgodbo! Vedno znova me presenečaš pomaranča1! Vedno ti gre bolje od rok! Vesela sem, da obstaja tako dobra zgodba! Iskreno zelo uživam ko jo berem. Čim prej napiši nov del, ker ne zdržim več!:kissing_heart::heart_eyes::kissing_heart::heart_eyes::heart_eyes::kissing_heart::heart_eyes::sweat_smile:
Tvoja dg
1
Moj odgovor:
nemorm
potrebuje pomoč ali nasvet v
Svetovalnica
anger issues
Hej,
js mam probleme z jezo. Včasih sem jih mela, ko sem bla mlajša (ful hitr sm se razjezila in se začela dret, metat stvari naokol itd.) pol se je nekak nehal, ko sem bla okol 12 sem parkrat spet dobila izpad, pol pa do ene zgodnjih 15 ni blo nč. In zdej (sm 15 pa pol) začenjam opažat, da se ful hitr razjezim (sicer nimam več izpadov, edin povzdignem glas in postanem razdražena), ampak sem ful pogostej jezna, velikrat me že najmanjša stvar sprav v slabo voljo. Takrat bi najrajš metala stvari naokol, kričala, včasih se želim pretepst z nekom (tega NE nardim) al se hočm pa rezat (sam jeza na srečo mine dost hitr, da tega ne nardim). V takih momentih probam sam potlačit in pol mine, ampak pride spet in bi najraj neki od tega nardila ... Zdele sm tok jezna, neko nalogo morm za šolo oddat do dons in je ne znam sploh nardit pa še moj brat se je neki po stanvanju drl in sm se zadrla nej bo tih in sva začela kričat drug na druzga in sm zaloputnla vrata svoje sobe in še prej se je mami neki drla na tamalo k nč ne pospravla sobe in je očitno nikol ne izuči, da bi jo mogla, ker se pol mami nanjo dere in mormo vsi to poslušat in te naloge res ne znam narest in bi najraj prevrlna celo mizo z računalnikom vred in vrgla ta stol po tleh pa zaloputlna una vrata tok močno, da se jih ne bi več dal zaprt ... Zdele poslušam musko, da bi se mal pomirila, sam to ni najbolj učinkovit način, ker sem še zmer jezna in vem, da bo tko al tko spet enkrat pršel ta občutek jeze nazaj. A mate predloge?
Lp
js mam probleme z jezo. Včasih sem jih mela, ko sem bla mlajša (ful hitr sm se razjezila in se začela dret, metat stvari naokol itd.) pol se je nekak nehal, ko sem bla okol 12 sem parkrat spet dobila izpad, pol pa do ene zgodnjih 15 ni blo nč. In zdej (sm 15 pa pol) začenjam opažat, da se ful hitr razjezim (sicer nimam več izpadov, edin povzdignem glas in postanem razdražena), ampak sem ful pogostej jezna, velikrat me že najmanjša stvar sprav v slabo voljo. Takrat bi najrajš metala stvari naokol, kričala, včasih se želim pretepst z nekom (tega NE nardim) al se hočm pa rezat (sam jeza na srečo mine dost hitr, da tega ne nardim). V takih momentih probam sam potlačit in pol mine, ampak pride spet in bi najraj neki od tega nardila ... Zdele sm tok jezna, neko nalogo morm za šolo oddat do dons in je ne znam sploh nardit pa še moj brat se je neki po stanvanju drl in sm se zadrla nej bo tih in sva začela kričat drug na druzga in sm zaloputnla vrata svoje sobe in še prej se je mami neki drla na tamalo k nč ne pospravla sobe in je očitno nikol ne izuči, da bi jo mogla, ker se pol mami nanjo dere in mormo vsi to poslušat in te naloge res ne znam narest in bi najraj prevrlna celo mizo z računalnikom vred in vrgla ta stol po tleh pa zaloputlna una vrata tok močno, da se jih ne bi več dal zaprt ... Zdele poslušam musko, da bi se mal pomirila, sam to ni najbolj učinkovit način, ker sem še zmer jezna in vem, da bo tko al tko spet enkrat pršel ta občutek jeze nazaj. A mate predloge?
Lp
Vprašanje
Če si tekmovalec, tekmovalka v Veseli šoli, te prosimo za odgovor. Vprašanje se glasi: Zakaj si naročen/a na Pil?
Na Pil sem naročen/a izključno zaradi Vesele šole.
(102)
Pil bi naročil/a tudi, če ne bi tekmoval/a v Veseli šoli.
(229)
Pila nimam naročenega, saj pri mentorici Vesele šole dobimo vse vsebine za tekmovanje.
(52)