HEJJJJJ,

misel na tistega neznanca me je tako vznemirjala da sem popoldne dvakrat bruhala. To se mi še nikoli ni zgodilo in to me je vznemirjalo hkrati pa nepopisno privlačilo. Nisem si znala razložiti tako svojega kot njegovega početja. v šoli sva se drug drugega izogibala, a takrat ko sva se srečala z oči sem v njegovih našla neko čustvo ki je bilo pri meni po mojem zelo vidno. Nisem prepričana a mislim da je bila to ljubezen... brr ta beseda me je zelo prestrašila. Nisem si mogla predstavljati sebe.... s fantom ob strani. nekako ni bilo prav. Bila sem samotarka. To je bilo življenjsko vodilo vampirjev. Ko sem to pomislila je pred mano zašvigala svetloba. Ko se je končno ustavila sem prepoznala mojega starega prijatelja Svita. "Končno si se naučil teči" sem se mu posmehovala. Preslišal je mojo opazko in takoj začel z bistvom. "V mestu je nov vampir." ob njegovih besedah so se mi naježile dlake na rokah. "Kako" sem dahnila. "Tega še ne vemo a mislim da bomo kmalu izvedeli." "Čakaj *i*bomo*i* ?" "Seveda pomagala boš."
"Kar misli si."
Nenadoma mi je bilo jasno kdo je ta novi vampir. "Pa ne on" sem zastokala. Svit me je zmedano pogledal. "Kaj?" je vprašal. "Ahhhhhhh nič nič" sem rekla hkrati pa pogledala v njegove misli in ugotovila da mi ne vrjame. Izgovorila sem se da morem iti. tudi tega mi ni vrjel. A me ni zadrževal. Ko sem končno prišla domov sem si močno oddahnila. Nič več se mi ni bilo treba pred komerkoli pretvarjati. Saj doma ne. Nekdo me je z roko prijel za ramo. Poskočila sem. Za mano je stal tisti ki se je takrat zaletel vame. "Živjo Larisa". Imel je prečudovit glas. Nisem mu mogla odgovoriti. nenadoma me je zajela tema...

Upam da vam je všeč
#LAROI:kissing_heart: