Kljub temu, da so bile naslednji dan počitnice, sem se odkrivanja Izakove skrivnosti lotila s polno paro.
Naredila sem si načrt, kako go bom zasledovala, si pripravila poseben zvezek, v katerega sem si zaposovala sumljiva opažanja in že sem se odpravila ven. Vedela sem, kdaj Izak teče, saj sva nekoč morala v šoli izprašati drug drugega o tem, kdaj se ukvarjaš s športom.

Ker sem pred Izakovo hišo prišla nekoliko prej, sem se skrila za bližnje drevo in ga počakala. Prva dva dni nisem opazila nič sumljivega, tretji dan pa sem skoraj odkrila skrivnost (žal se je to zavleklo v četrti dan). Že ko je stopil iz hiše se mi je zdel nekam čuden, bil je napet in na sebi ni imel tekaške opreme. In danes ni odšel v smer parka, temveč v smer proti neki zakotni ulici, ki smo se je mladi na široko izogibali. Še dobro, da ni Anžeta z mano, saj on bi me poskušal odvrniti od nadaljnega raziskovanja. A mene je vse bolj zanimalo, kakšne posle opravlja Izak.

V tej ulici je že bil nek zanemarjen kamion, ki je pravzaprav kar sodil tja. Ulica je bila umazana, zanemarjena, hiše so razpadale in smrdelo je po plesni. Tudi kamion je bil tak. Strah me niti ni bilo, a le dokler niso iz kamiona stopili trije moški. In to niso bili takšni kot tisti tip v šoli, ki je bil morda le malo močnejši od Izaka. Morda naj tukaj povem, da je Izak visok, močen in čeden fant. Te trije tipi so bili prave gorile. Bili so kot body builderji, s špičasto brado in lasmi ter mrkega pogleda. Če je Izak prej imel še malo poguma na obrazu, ga zdaj ni imel niti malo več. Tudi mene je imelo, da bi pobegnila, a neka nevidna sila me je prikovala na tla. Odločila sem se, da če sem toliko truda vložila v to, da odkrijem Izakovo skrivnost, potem ne bom odnehala, pa naj stane kar hoče (morda ni bila ti najbolj pametna odločitev).

Izak je stopil do teh goril. Nekaj so si izmenjali, a gorile niso bile zadovoljne. Ker jim Izak očitno ni dal vsega, kar so hoteli, so ga stlačili v kamion. V naslednjem trenutku sem stekla tudi jaz do kamiona in neslišno skočila noter. Ravno pravi čas sem to storila, saj potem sem slišala ključ v vratih. Očitno niso tvegali, da bi jim ulov pobegnil. Seveda niso vedeli, da sta ujetnika dva, in verjetno niso računali na to, da ima drugi telefon. Izaku so namreč izpraznili žepe. Na srečo niso bili tako trdosrčni, da bi ga zvezali, a nežno pa tudi niso ravnali z njim.


Vožnja v kamionu ni bila prijetna. Nisem prepričana, ali je imel voznik vozniško dovoljenje, marsikaj pa je k neprijetni vožnji prispevalo tudi stanje vozila. Njegova notranjost je bila umazana, smrdelo je po zatohlem in sedela sem med praznimi pločevinkami. Predvidevam tudi, da kamion ni imel zimskih koles, saj se na snegu ni najbolje obnašal. Zanašalo nas je sem in tja, kot da smo na vlaku smrti.


Izak verjetno sploh ne bi ugotovil, da sem jaz z njim, če me ne bi zaneslo vanj na ovinku. Osluplo me je pogledal, jaz pa sem se nasmehnila.
~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~


evo, mal dalsi deu
napiste ce vam je usec


cho<33