Hejjj!
Tukaj je zadnji del! Uf, pa mi je le uspelo!
Želim se zahvaliti vsem, ki ste brali mojo zgodbo, ki ste pisali čudovite komentarje in stiskali srčke. Ne bom vas pozabila!
Res, hvala!
Ta zgodba je za vse vas! Za moje drage :sun_with_face::sun_with_face:!
Rada vas imam do neba in nazaj!
Upam, upam, da vam bo všeč!
JustLilly (:kissing_heart::kissing_heart:)
"Ste pripravljeni? No, pa dajmo!"
***
TOM
»Nobenega sporočila ni,« je dejal Dennis in Camili pomolil telefon. »Vsaj ne takšnega, ki bi bil poslan danes,« je dodal.
BLAKE
»Vem, kaj si naredila, p***a. Bil sem tam! Gledal sem kako si lagala. Še zdaj se smejim, ko pomislim na to. Saj veš, Josephine! Vedno si dobrodošla v peklu. Sem ti že rezerviral mizo. Ha haha! Saj vem, Blake. Saj vem! In kmalu bodo vedeli vsi! Haha!«
Pred očmi mi je pobliskavalo sporočilo in kar naenkrat sem planila pokonci, ter zakričala. Zakričala sem tako glasno, da sem prestrašeno pogledala okoli sebe, saj sem za trenutek pozabila, da sem zakričala jaz. V sobo so v naslednjem trenutku pritekli štirje zdravniki in me takoj pritisnili od posteljo. »Pomirjevalo,« je takoj rekel eden od zdravnikov in v naslednjem trenutku sem padla v temo.
ZDRAVNIK SHAWN
»Njen bratranec sem! Vso pravico imam, da jo obiščem! Pustite me k njej! Želim jo videti!« se je name drl mlad fant vranje črnih las. »Oprostite, ampak Blake zdaj počiva,« sem mu spet pojasnil. »Hočem jo videti!« je spet kričal. Zdaj se nama je pridružila še ena izmed medicinskih sester. »Pravi, da ne ve, da bi imela bratranca!« »Poslušali jo boste? Boga reva ni prisebna!« je spet začel kričati. »Kako vam je ime?« »Mason.« »Za pet minut vas spustimo k njej,« sem dejal in upal, da se ne bo kaj zgodilo.
BLAKE
»Nimam bratranca,« sem ponovila medicinski sestri, vendar je le pokimala in v sobo spustila fanta z vranje črnimi lasmi, ki sem ga videla prvič. Ne, videla sem že ga. Videla sem ga. In točno sem vedela kje. »Blake,« se je zasmejal in se udobno namestil v velikem naslonjaču. »Pusti me,« sem šepnila in obrisala solzo strahu. »Ne drzni si,« je sproščeno dejal, ko sem segla po gumbu za nujen primer. »Kaj bi rad?« »Oh, veliko,« se je spet začel smejati, da sem skoraj padla v nezavest od strahu. »Kaj bi rad?« sem ponovila vprašanje. »Resnico,« je dejal tako preprosto, da sem se skoraj zasmejala jaz. »Pa kaj še,« sem se zdaj dejansko zasmejala. »Okej,« je dejal malce jezno in kmalu sem ostala brez zraka. Moj 'bratranec' je namreč stiskal mojo cevko, ki mi je dovajala kisik, saj ga sama zaradi strahu, šoka in tega sranja nisem bila sposobna sama. »Povedala mi boš vse, a prav? Od a pa vse do ž,« je iztisnil skozi svoje bele zobe. Divje sem odkimavala, na koncu pa, ko sem postala vsa modra nemočno prikimala.
»Bilo je vroče poletno popoldne in z mami sva se odpravili s kolesi v bližnjo trgovino. Pot ni bila dolga le majhen kilometer in prečkanje čez pred kratkim dodelanim mostom. Ko sva se vračala iz trgovine je mami v košari vozila veliko vrečo, saj z mami nikoli nisva znali kontrolirati koliko nakupujeva. Nazaj grede sva tako nekaj klepetali in odvezala se mi je vezalka, ki se je zapletla v pedala. Ustavila sem se, mami pa se je peljala naprej. Ko sem zavezala vezalko sem se pognala za njo. Malo pred mostom sem jo dohitela. Ker sem že nekaj let vadila vožnjo brez rok sem poskusila in uspelo mi je. Zaklicala sem mami naj pogleda in mami se je obrnila. Gledala me je in se smejala, ker pa je bila košara pretežka ona pa preveč osredotočena name jo je zaneslo in malo pred mostom je zdrvela po bregu naravnost v močan tok reke. Sploh ni dojela kaj se dogaja, saj je gledala mene. Sama se naprej mislila, da sanjam in sem čudno stresla glavo. Ko sem zaslišala krike sem odprla oči , ker pa mami ni bilo nikjer sem skočila iz kolesa in grdo padla. Vsa krvava sem se pobrala in stekla do roba. Mami ni bilo nikjer. Gladina je bila rahlo vzvalovana to pa je bilo vse. Vsa prestrašena sem sedla na rob in hlipala tja v večnost. Ko sem končno vstala sem se zavedla, da sem kriva jaz. Jaz! Zmešalo se mi je. Začela sem kričati od jeze in nisem vedela kaj naj naredim,« sem razlagala s solzami v očeh.
»Dovolj je bilo,« je v sobo stopil zdravnik, vendar ga je moj 'bratranec' odgnal z zamahom roke.
»Povej naprej,« je navdušeno dejal 'bratranec'.
»Na koncu sem skovala plan. Odkolesarila sem domov in vsa prestrašeno atiju povedala, da sem izgubila mami. Ni ga preveč skrbelo, saj je bila konec koncev odrasla ženska. Po treh dnevih in neprespanih nočeh pa je zagnal preplah in policija jo je odšla iskati. Ker je niso našli so sklepali, da je umrla. Ja, to že. Ampak kje? Na srečo me niso dali na detektor laži in bila sem dobra v laganju, zato ni nihče nič posumil. Kasneje se je oče, zaradi medijev in vsega odločil, da jo bodo razglasili za mrtvo. Umrla naj bi zaradi strašne kapi. Ker policaji že prej niso zagnali drame tega ni bilo težko izpeljati. Ampak kasneje sem se spomnila, da v resnici nisva bili sami. Spomnila sem se majhnega fantka, ki je igral nogomet na bližnjem igrišču. Vse je videl, sem takoj vedela. Zaradi strahu sem zmrznila in od strahu sem postala ledena kraljica. Tako sem postala nedotakljiva, saj nisem želela, da bi me kdo pripravil do tega, da bi se mu odprla in po nesreči povedala strašno resnico.
Kmalu pa sem začela dobivati grozilna pisma. Nisem vedela od koga so in bilo me je na smrt strah. Camili sem lagala. Niso mi grozila o tem, da sem uničila od nekoga družino. Govorila so o moji mami in na smrt prestrašena sem se zlomila. Fantek iz nogometnega igrišča namreč ni pozabil. In to je vse,« sem končala in začela divje hlipati.
»Ah, Blake,« se je zasmejal fant in sedel na rob moje postelje. »Zdaj te bom ubil,« je dodal in se rahlo nasmehnil. Še preden bi kaj dodal sem roko stegnila in pritisnila gumb. Zakričala sem in butnila ob steno, da se je zaslišal pok. »Prasica,« je dejal in me trdo stisnil za roko.
»Kaj se dogaja?« je v sobo pridrvelo celo krdelo zdravnikov in celo policaj.
»Nič, nič,« je mirno dejal fant, vendar je bilo prepozno. Začela sem kričati in policaj ga je dopeljal.
NASLEDNJI TEDEN
»Nekdo je prišel na obisk,« se mi je blago nasmehnila medicinska sestra. Ležala sem na postelji in bila sem izčrpana. Pretekli teden je bil naporen. Morala sem podati poročilo in razkriti laž. Dobila sem že psihologa, oče pa bo plačal neko kazen. Vsi so bili zelo pretreseni in nihče ni vedel kaj naj mi reče. Fanta, ki me je poskušal ubiti (v resnici mu je ime Mason) so aretirali in nekaj časa bo v zaporu. Zaradi mene same so me obdržali v bolnišnici in na obisk nisem sprejemal nikogar. Camila se je dogovorila, da pa danes lahko pridejo pogledat kako je njihova Josephine. Bilo me je strah, saj so vedeli vse. Zdaj pa je bilo prepozno za…
»Hej,« sem zaslišala glas in srce mi je vztrepetalo. »Hej,« sem dejala in pogled usmerila skozi okno, da ga ne bi rabila pogledati. Zaslišalo se je rahlo škripanje, ko je sedel na rob postelje in nežno pobožal mojo dlan. »Saj veš, da te ljubim, ne?« je vprašal in moj obraz z rahlim gibom usmeril proti sebi. »Ja,« sem se rahlo nasmehnila. »Tudi jaz tebe,« sem dejala in se rahlo zasmejala.
Ko so se najine ustnice dotaknile sem končno spet čutila tisto čemur ljudje rečejo sreča. In prav čutila sem kako se je znan metulj sreče ugnezdil na moji rami. Vedela sem, da bo tam ostal. Zdaj sva bila eno.