Hej,
tu imate prvi del, ki Vas ga je večina že prebrala. Zato prosim ne pisati hejtov na temo tega, da je bil ta del že objavljen. Nova zasedba nova zgodba. Če kdo želi, da ga obveščamo naj napiše.

31. 8. 2030, London
Dragi dnevnik,
naj se ti najprej predstavim. Sem Autumn Taylor. Zelo rada pojem in danes bom poizkusila navdušiti mamo in očeta. Verjetno mi ne bosta dovolila, saj pravita, da vedno potrebujeta dodaten par rok. Živimo namreč na veliki kmetiji, ki ima koze, ovce, zajce, mačke, pse, krave in konje. Imam starejšega brata Rowana, ki obiskuje zadnji letnik gimnazije. Res ne vem kako je opravil vsa štiri leta, saj večino dneva sedi pred računalnikom, tablico ali telefonom. Ravno danes zjutraj, ko sem si česala svoje lešnikovo rjave lase in zraven prepevala znano operno arijo Nesseun Durma, na kar je pritekel v mojo sobo.
“Na vratih piše, da potrkaj preden vstopiš.” Sem mu zabrusila, ne da bi odmaknila pogled od ogledala, v katerem sem videla svoj odsev.
“Ne ukazuj mi belka!”
“Črnec!” Potem se je začel pačiti.
“Uničila si mi opcije!”
“Opcije pri čem?”
“Opcije pri zmagi tega levela.”
“Aha gospod Pametnjakovič hoče, da se odpovem svoji veliki strasti zato, da bi on igral igre!” Pograbila sem metlo in visokega rjvolasca vrgla iz sobe. Ja dnevnik, moj brat ima rjave lase, malo temnejše kot jaz. Tudi starša imata rjave lase.
“Autumn! Rowan! Zajtrk!” Stopila sem iz sobe, ki je bila bele barve, z ogledalom, omaro, posteljo in mikrofonom. Šla sem na bel hodnik s vijolično preprogo in slišala zvok bratove igrice.
“Rowan! Zajtrk!”
“Sem slišal Luzerka!” Šla sem po stopnicah z ograjo. Nad nami ni bilo ničesar, saj se Rowan ni maral fotografirati. Takoj, ko sem stopila iz hodnika, sem bila pri vhodu, kjer smo imeli veliko stensko uro, ki je nekdaj stala na vaškem trgu in bila simbol naše družine. Preživela je že vsaj stoletje.
Zavila sem na levo in naredila nekaj korakov. Že sem stala v skromni jedilnici. Če si pogledal na desno si videl dnevno sobo s kaminom, sedežno in televizijo, na levi pa si videl pečico in hladilnik, kuhinje pa v celoti nisi videl že ob vstopu, saj jo zakriva stena. Pred mano je stala miza s klopco in tremi stoli. Sedla sem na klopco, nasproti stola, kjer naj bi sedela mami ampak je nekaj brkljala po kuhinji. Zraven mene, naj bi sedel Rowan.
“Kje je tvoj brat?” Zaslišala sem zvoke igrice.
“Črnec pridi dol!”
“Autumn veš, da ni lepo, da svojega brata kličeš Črnec!”
“Veš, da ni lepo, da lastni hčerki ne dovolita, da gre na glasbeni konservatorij, medtem ko oči igra kontrabas, teta Amelia pa poje!”
“Veš kaj je s teto Amelio?!” Mami bi mi še marsikaj zabrusila in jaz njej, če ne bi ravno v tistem trenutku z igralno konzolo v roki vstopil Rowan.
“Pomirita se! Odrešitev je prišla!” Hvaležno sem ga pogledala. Pomežiknil mi je.
“Kje pa je ta odrešitev? Jaz je ne vidim.” Ozirala sem se naokoli, kot da bi nekoga iskala. Spogledala sva se in prasnila v smeh. Ko sva končala je Rowan nadaljeval s svojo videoigro.
“Rowan odloži igro.” Mu je rekla mami, medtem ko je na mizo nosila jajca s slanino in prepečenci. Nalila sem si malinov sok.
“Kje je oči?” Sem vprašala.
“Kako naj pa jaz to vem?” Je komentiral.
“Nisem vprašala tebe Odrešitelj črncev.” Obrnila sem se k mami. “Kje je oči, mami?”
“1. Ne kliči svojega brata nič v povezavi s črnci in 2. Astra je skotila. Dvojčka ima. Uboga kobila. Sedaj pospravlja.” V soju svetlobe od zunaj se ji je videlo, da ni veliko spala.
“Kakšen je plan za danes?”
“Midve greva v London, oči in Rowan pa gresta na tržnico.”
“Ne ne grem spet na tržnico!” Je protestiral.
“Torej ne boš zajtrkoval!” Vzela mu je krožnik.
“Ampak mami zajtrk je najpomembnejši obrok dneva.” Sem podprla brata, ki mi ni pokazal niti kančka hvaležnosti. Vrnila mu je zajtrk in v tistem je prišel oči, mami pa je sedla zraven njega.
“Rowan noče na tržnico!” Sem zatožila brata ob prvi priliki.
“Autumn pa ima v sobi bonbone!” Mi je vrnil brat. Pogledala sva se kot pes in mačka.
“Dovolj! Če se kregata povsod se med obroki ne bosta!” Osramočeno sem jedla svoj zajtrk, starša pa sta se pogovarjala o kmetiji.

Ko sva bili z mamo v mestu je šla po stvari za v londonski konservatorij.
“Kako pa to?”
“Lahko.” Mi je odvrnila.
“Za koga pa je?”
“Zate.” Nasmehnila sem se. Londonski konservatorij, že prihajam!
Lp,
Autumn

















Hvala vsem, ki ste prebrali ta del, ga všečkali in/ali komentirali. Vesele bomo vseh kritik in pohval.
Lepe počitnice.
Lyyyyyyyyyyyyy<3333333333
Nixart