(Izmišljena zgodba.)

Vse se enkrat začne,
vse enkrat konča.
In to se je začelo nekega dne,
ko med keksi in piškoti ni bilo miru, menda.
Vojna izbruhnila je na beli dan,
noben je ni pričakoval,
noben se ni zavedal,
da bo prišla.
Noben ni hitro ukrepal,
kaj šele opozoril drugih.
Vsak je mislil le nase.
Piškoti začeli so napad,
poslali zle sile v keksjo deželo.
Ti so se spretno upirali,
a piškoti so bili enostavno...
...premočni.
Vse je kazalo na poraz.
Na pogubo.
Na konec sveta.
Ampak...
"Upanje!" zasliši se glas.
"Upanje je moč!"
Tedajci v keks puščica prileti,
življenje mu spretno odvzame.
Čeprav je junak mrtvo obležal na tleh,
keksi niso pozabili njegovih besed.
Besed?
Keksi ne govorijo.
To je res, a besede so še toliko močnejše,
če si jih le domišljaš.
In keksi imeli so skupne misli.
Skupno srce.
Skupno ljubezen domovine.
Te misli so jih popeljale
do še zadnjega upanja.
Upanje, to je moč.
Ljubezen.
Držanje skupaj.
To, da verjameš vase in v druge.
Tako so keksi upali.
Odmislili smrt junaka.
Pozabili neštete poraze, ki so se zgodili.
Saj slabe misli
vodijo do slabih dogodkov.
V roke vzeli so loke.
Namerili.
Ustrelili.
A zgrešili.
To jih ni razžalostilo.
Spoznali so le,
da moč ni v orožju.
Moč je le v srcu,
ki čaka na trenutek.
Piškoti zmedli so se neuspešnega napada.
Obstali so.
To je dalo keksom priložnost.
Napadli so.
Pregnali piškote.
Obranili domovino.
Zmagali vojno.
"Zmagali!" vzklikali so na ves glas.
Na glas?
Le v mislih.
A te misli so bile močnejše od česarkoli.
In to le zato,
ker so verjeli.