spoštovani. oči vas ne varajo.
i just like got sudden inspiration i was like. hol up. I GOT A STORY TO WRITE?
lajk sori ampk zadn del je bil objaulen skor eno leto nazaj :grimacing:jajks (pls dont go look (bil je 2. novembr :flushed:))
soo soso sorry gal pals... we cant blame the procrastinating queen... right? heh... right??
ig če rabte recap (kar probaly rabte bcs yk je biu zadn del objaulen AGES AGO) hir it is (also če te zanima cela zgodba ne beri od te točke naprej cus u will get spoilers tkoda če si se odloču brat pejd na prvi del rajt hir https://www.pil.si/forumi/pisalnica/med-zivim-in-nezivim):
um naša grupa frendov (k ma btw zdej novega spremljevalca psa po imenu blue) dobi idejo da gre ven iz nakupovalnega centra to go make a change haha (slay some zombies). ko neko število le teh končno pokončajo se veselo in brezmiselno vračajo domov.
ampak glej ga zlomka :sob::sob:
en horny for brain zombi napade erika in ga zvleče v rendom hišo s kovinskimi vrati. april, ki je vsem tem priča ta vrata poskuša odpreti. vrne se nazaj in poišče ostale in čez nekaj časa vsi butajo po vratih. i mean skoraj vsi cus olivija is just left with her own thoughts.
po tem k se vsi nekak sprijaznejo da je konec se vrnejo nazaj v nakupovalni center ampak sike! v takih okoliščinah in v taki družbi nesreča nikoli ne počiva
ko vsi skupaj procesirajo kaj se dogaja jih v realnost prebudi zvok strela.
what could that mean
oh
olivija killed herself.
moment of silence
greeeat :smiley:
pol se stvari začnejo sam grozn hitr dogajat april misl da je kriva, marija misl da je kriva, alja bruha, kris je 'the emotional support friend that is actually the most unstable', a panic attack, another suicide attempt... just a normal thursday. ig
nekak se zgodi da imata kris in april pogovor. o vsem kar se dogaja in kris izlije svoje misli o tem kako se mu zdi da erik ni mrtev in o tem kako bo šel nazaj ven in vdrl v hišo. april mu ofkors ne pusti da gre sam.
so they go full #yolo mode or smt running too death
ig da je to šele začetek vsega kar se bo še zgodil in pred vami je (kot se spodobi) en mal daljši del mueheheheh. also i was writing dis at like 2 in the morning so you know it WILL BE crazy
so enjoy ur reading bitchessss


***

S hitro in tiho hojo sva vedno globje v ulicah in vedno bližje vratom. Bolj daleč kot sva od nakupovalnega središča, bolj se zavedam da je konec. Kaj sva mislila? Ko sva prestopila prag trgovine sva umrla. Kris se nenadoma ustavi. Tukaj je. Konec.

*b*11. POGLAVJE: Erik*b*, 2. del


»Koliko?« tresoče zašepetam.
»Ne vem. Nisem dobro videl. Več kot pet ali pa deset. Dvajset? Ne vem.«
»Kaj zdaj? Obstaja kakšna druga pot okoli?«
»Dvomim.«
»V napad torej?«
»V napad. Poskusiva čim tišje.«
»Srečno...«
Tiho se splazim za enega od zombijev in mu odsekam glavo. Lažje kot ponavadi. Zvok dežja mi pomaga, da se premikam bolj neopazno. Dokler eden od drugih zombijev ne ugotovi, da se okoli njega kotalijo glave njegovih tovarišev bo v redu. In seveda ne smem pozabiti na njihovo izjemno zaznavanje krvi.
Približam se naslednjemu in ko je njegova glava na tleh še tretjemu. Ko se približujem četrtemu ponesreči stopim na drobno vejico na tleh. »Neumna veja,« zašepetam. Zombi obrne glavo in preden ga pokončam iz sebe spusti ogaben zvok. Ne zelo glasen ampak dovolj glasen, da pridobi pozornost najbližjih treh stvorov. »O zdaj si pa v dreku,« si rečem ko se mi vsi trije začnejo približevati. Nočem uporabiti pištole, saj bi zvok predramil vse tukaj, mogoče celo Aljo in Marijo in bi ju to zvabilo ven. Trdneje primem Olivijin meč in v enem zamahu obglavim dva in s ponovnim zamahom na konča še tretji. »Fuj...« Ozrem se okoli. Večina jih je že na tleh. Ostali pa so se začeli zavedati svoje okolice. V moji bližini sicer ni nobenega, zato pa jih je toliko več pri Krisu.

Izogibam se vsem, pokončanim in kmalu pridobim nekaj pozornosti. Od zombijev, na žalost. Še trije na tleh in sem že skoraj pri Krisu. »Saj ti to zmoreš,« rečem. Od kdaj se toliko pogovarjam sama s sabo. Še dva pokončana. Na tej točki je tudi Kris že naredil svoje in na tleh pristane še zadnji. Kris se obrne proti meni.
»Čestitam, nisva umrla,« mu rečem.
On samo strmi preko moje rame: »April... morava iti. Zdaj.«
Obrnem se okoli svoje osi in zadržim krik. Proti nama se premika ogromna gruča živih mrtvecev. Če ne bi bilo apokalipse bi na tej točki že obiskala zdravnika ker vsakič ko bi morala teči okamenim. Kris me prime za roko in me odvleče stran.

V teku se stalno obračam nazaj in toliko kolikor so ta bitja neumna bi dali vse za dva dobra kosa možganov.
»Kris, prisežem na svojo desno roko, da jih lahko slišim mrmrati.«
»Verjamem ti. Jaz sem jih enkrat že slišal. Ampak večino časa samo spuščajo tiste sluzaste zvoke.«
»Kaj se zgodi če mrmrajo?«
»No nevem in iskreno nočem izvedeti, zato samo teciva naprej.«
»Ampak kam sploh tečeva? Tudi če prideva do vrat. Saj veš da ne morava notri. Lahko zbijava kolikor hočeva. Prej naju bodo dohiteli in bog ne daj pridobiva pozornost še kakšne skupine. Samo dva sva.«
»Drek. Nisem pomislil na to.«
»Ja. Dejansko ali sva sploh kaj razmišljala? Zakaj si sploh omenil odhod.« Močneje stisne mojo roko.
»A lahko mogoče ne o tem? Nevem če je ravno pravi čas... glede na to kar počneva in glede na to kaj se nama približuje?«
»S tem misliš smrt? Ker ta se vsem približuje. Nekaterim hitreje, nekaterim počasneje.« Ustavim se. »Jaz ne bom več tekla pred njo.«
»April. Kaj pa govoriš? Pridi morava iti...«
»Ne. Ti pojdi. Pusti me tu. Pridobila ti bom čas da najdeš skrivališče. Ali pa da se vrneš k Mariji in Alji.«
»A se ti je popolnoma skisalo? Ni nobene možnosti, da se v nakupovalni center vrnem sam. Samo prenehaj s temi neumnostmi?« Ponovno iztegne roko, da bi me povlekel stran, a ga odrinem stran. »Ne. Pusti me tukaj.«
»Nikoli.«
»Pojdi.«
»Ne.«
Pogledam ga naravnost v oči, skozi oči.
»Kaj za vraga je narobe s tabo? Res nimava časa za to!« zdaj že skoraj kriči.
Sama samo nadaljujem s strmenjem. Želim si da bi vedela kaj je narobe z mano. Zakaj sem se ustavila. Ta nenadna odločitev je še mene presenetila in zdaj ne nadzorujem več svojega telesa. Saj bi šla ampak tlakovci na tleh so postali živo blato, ki me srka v svojo notranjost in mi onemogoča premikanje. In za sabo spet zaslišim mrmranje. Kot da bi si med sabo šepetali svoje načrte in taktike. Kako naju bodo ubili. Naju naredili enega od njih. Upam da najprej opravijo z mano. Nočem biti priča še eni smrti.
Ne bi smela poslušati nobene od idej da gremo ven. Erik in Olivija bi bila še vedno živa, Marija bi bila še vedno vesela, Alja bi bila še vedno popolna. Kris bi še vedno imel brata in jaz ne bi imela priložnosti da vse to uničim.

Kris me zgrabi za zapestje in me končno zvleče nazaj v tek. Moje noge mu sledijo ampak moja glava je prazna. Moje oči gledajo ampak ničesar ne vidim, moja ušesa poslušajo a ničesar ne slišim, moj nos voha ampak okoli mene ni nobenega vonja, moja usta so posušena, ne čutim ničesar. Vem le eno. Erika in Olivije ni več in jaz sem kriva.
»*i*Jaz*i* sem kriva. Jaz sem *i*kriva*i*. Jaz *i*sem*i* kriva.«
Kris me porine v nek prostor in zapahne vrata. Gledam ga kako pred vrata porine omaro s knjigami. Takoj ko se prepriča, da vhod ni mogoč se obrne proti meni. Takoj pogledam svoje noge.
»Kaj za vraga je bilo to?!« zakriči.
»Naslednjič ko se odločiš imeti izpad, ali lahko tega ne narediš sredi največje nevarnosti? Nekaj več minut in bila bi pojedina? A me sploh poslušaš? April?!«
Glasno zavzdihne: »Pogledat grem, če je tukaj varno in če so vsi vhodi zaprti. In če je kje hrana.«
Še vedno negibno stojim in gledam svoje čevlje. Takoj ko zapusti sobo se usedem na tla in objamem svoja kolena. Solze tečejo po mojem obrazu kot neskončne kapljice v ogromnem slapu, ki se izliva v dolgo reko, ki teče v neskončno morje. Zakopljem obraz v svoje mokre hlače in jim pustim da jih še bolj namočijo. Sploh se ne trudim več jokati tiho.

Čez pet minut ali pa deset, mogoče dvajset se Kris vrne. Pokrije me z odejo. Obraz obdržim v svojih kolenih in še vedno jokam. Vseeno mi je če me vidi jokati. Slišim ga kako se usede v kot sobe in čutim njegove oči na mojem tresočem telesu.
Samo ostala bom tako za vedno. In umrla od lakote. In žalosti. In krivde.
»Veš da lahko govoriš z mano?« reče Kris.
»Spizdi.«
»Zakaj mi ne poveš kaj je narobe?«
»Kaj je narobe?« dvignem glavo in ga pogledam. »Vse je narobe! Moj oči je mrtev, moja mami in moja najboljša prijateljica sta izpuhteli iz obličja zemlje. Moj brat je v drugi državi in od njega sem nazadnje slišala tri tedne nazaj, ker zdaj je njegov telefon magično prenehal delovati.« Z vsako besedo govorim glasneje. »In pozabla sem omeniti moj najboljši prijatelj je mrtev zaradi mene in še ena od mojih najboljših prijateljic je prav tako mrtva zaradi mene. Tretja za moje napake krivi sebe in četrta me ne more niti pogledati. In zunaj je nekaj tisoč, če ne celo milijonov zombijev in mi smo res mislili da lahko naredimo razliko? Kamorkoli grem ne morem pobegniti nevarnosti in zombiji še najmanjša od teh nevarnosti, ker to kar me bo ubilo bodo moji možgani. Moje misli. Moje nočne more. Moja krivda. Lahko tečem in tečem in se skrivam pred zombiji. Lahko jih pobijem na tisoče. Sebi ne morem pobegniti in pred sabo se ne morem skriti. Kajne?«
Glas se mi zlomi. Kris odpre usta da bi nekaj rekel ampak ga prekinem.
»Zakaj me nisi samo pustil tam sredi ulice? Idiot! Idiot, idiot, idiot...« Še vedno ga gledam. Priplazi se do mene in sledim mu s pogledom. »Idiot, idiot, idiot...« ponavljam, vedno tišje. S prsti si grem skozi lase in jih začnem puliti ven. »Idiot, idiot, i-d-i-o-t...« Tudi on me pogleda v oči in prime moje roke, da mi prepreči puljenje las. »April, nehati moraš.«
»Idiot«
Objame me, jaz pa še vedno samo sedim. »Idiot,« govorim v njegovo ramo.
»Nisem vedel vsega tega. O tvojih starših in tvojem bratu. In absolutno ni tvoja krivda. O tem sva se že pogovarjala. Ne krivim te in nihče drug te ne krivi. Z Marijo bo vse v redu, čas bo naredil svoje. Alja pa se z vsem pač spopada drugače...« Tudi njegova lica so mokra.


***
we love a crashout queen 🫶:tone1:🫶:tone1:🫶:tone1:
what can i say ka bi bla moja zgodba če nebiblo umes crazy crashouta k bi usen naredu moment med glavnima likoma k bi at this point že mogla bit skupi ampak nista (če kdaj bosta like i am in control of that muihihihigi)
also ka bi bla moja zgodba če nebi mela ogromn mankajočih vejc pa slovničnih napak at this point bi res mogla use pisat v angleščini (if u see any annoying mistakes lmk tenkjuuuu)
also PLS DONT KILL ME IN BEGGIN ON MY KNEES I SWEAR DA BO NASLEDN DEL OBJAULEN HITREJŠ I HOPE I MADE UP FOR IT S TEM SUPER DUPER DRAMATSKIM DELOM :pensive::pensive::pray_tone1::pray_tone1::pray_tone1::pray_tone1:
if anyone gon be reading at this point cus ik yall forgot this exsisted oz. ste sam obupal nad mano
noja enaf yapin
byeee love yalll 🫶:tone1:🫶:tone1:�