In tako ne bo Ajiše. Ona bo šla takoj po kosilu, ker gre na Primorsko. Naslednji vikend gremo k očetovim staršem. Res bo naravnost enkratno. Jedel sem in vsi smo bili tiho. Mami je grdo pogledovala tako očeta kot Filipa, grdo je ošinila tudi Ajiše, vendar sem jaz edini, ki je to opazil. Ko sem pojedel sem šel v svojo sobo, ker so bili vsi krožniki prazni. Takrat mami dovoli, da gremo jaz pa sem mogel preprosto slišati mojega najboljšega prijatelja, ki bo jutri neznansko ljubosumen. Prižgal sem računalnik in želel prižgati video igrico, vendar sem se spomnil, da bi lahko prosti čas preživel s Hano, Liamom in Hanno. In seveda mojo družino. Stopil sem nazaj v dnevno sobo. Zakaj sem tako neodločen?! Šel sem do Sofije, ki se je kregala s svojo sestro, zakaj bi morala imeti ona set za čajanko, ki jima je za skupno darilo ga prinesel Miklavž. Stopil sem vmes. Punci se nista mogli stepsti, sta pa nasršeno gledeli ena v drugo. Še huje. Potem je v sobo vstopil Oskar. Super še en razlog za prepir. Oskar je sedel med obe in sploh ne vem kdaj, smo bili vsi otroci v dnevni sobi in se igrali čajonko. Seveda smo se starejši stalno hecali, mlajši pa niso razumeli niti besedice. Zato je bilo še bolj smešno. Gledali smo eden v drugega in nihče ni vedel, kaj naj reče. Zato je Julija prinesla svoje pliškote in jim nalila čaj. Vsi smo jim mogli dati petko. Čudilo me je, da je Hana to storila prva in prav z užitkom.
“No ljubčki sedaj bom pa šla,” je rekla Ajiše in objela vsakega posebaj.
“Nihče te ne bo pogrešal,” je zamrmral Oskar tako, da ga je slišal Filip.
“In ti praviš, da nima dolgega jezika,” je ponosno izdavil stric Filip.
“Me ne čudi,” je dejala mami, ko sta šla iz hiše tako Nik kot tuiudi Ajiše. “Tudi meni gre na živce.”
“No kaj bomo pa zdaj počeli?” sem vprašal samo zato, da bi pretrgal mučno tišino.
“Imam idejo,” je rekla Hana. Vsi smo se zazrli vanjo.
“Lahko bi delali snežaka in tekmovali kdo naredi najlepšega snežaka,” je predlaga Hana. Vsi so bili navdušeni.
“Torej gremo kar ven,” jedejala mami in naredila še zadnji požirek kave.
Ko smo bili čez pet minut vsi zunaj, je bilo še manj snega kot prej. Tudi sedaj smo bili vsi mokri, pa ne zaradi kepanja, no skoraj zaradi tega. V bistvu vsi smo želeli sneg in smo se borili zanj. Ne dobesedno borili, vendar pač ja. Nekaj jih je najprej na kup namotavalo sneg. Sam pa še vedno zagovarjam snežake z velikim trebuhom, potem srednjim delom pač srednje debelim in majhno glavo. Na glavi je korenje za nos in gumbi za usta in oči. Nihče se ni pritoževal in vsi smo delali, kar smo pač hoteli. Sam sem kotalil svojo kepo in se skoraj zabil v drevo. Pri tem sem slišal čudne glasove, ki so bili vsekakor nečloveški. Želel sem že nekaj reči, vendar sem se spomnil, da so to verjetno le popotniki.
“Končajmo!” je vzkliknila Hanna.
“Kdo je sodnik?” je vprašal Liam.
“Jaz!” se je javil Oskar. “Najlepši snežak je Ajdin snežak.” Vsi smo se nasmehnili, Sofija pa ga je užaljeno pogledala. Prva ljubezen pač. Ajda je dobila neko verižico, ki sem jo naredil v vrtcu za zabavo, da jo bom predal svojim otrokom, ko bom velik. No sedaj je to verižico dobila Ajda in nad njo je bila naravnost navdušena. Iz gozda se je slišalo še več nečloveških glasov.
“Kdor je prvi notri zmaga!” sem zavpil in vsi otroci so stekli v hišo.
“Kaj se dogaja?” me je vprašala Hana.
“Kako to misliš?” sem jo vprašal in stekel za dober meter na prej, dokler se niso za še zadnjim zaprla vrata.
“Veš kako,” je rekla in zavila z očmi.
“Iz gozda so prihajali nečloveški kriki, pa tudi mi bi lahko šli v hišo,” sem rekel.
“Bluziš,” je rekel Filip, ki se je kar prikazala za mano.
“Adijo,” je rekel Oskar in objel Hano.
“Adijo, ljubček. Srečno v šoli,” je rekla še Mia in vsi trije so odšli. Mi štirje pa smo se po njihovem odhodu zazrli vsak v svojo smer in se posvetili vsak svojim mislim. Sploh nisem mislil na tiste nečloveške glasove, kar si še zdaj očitam. Zazrl sem se v hrastovo drevo, na katero sem skril svoj stari dnevnik, ko sem bil toliko star kot je bil sedaj Oskar. Takrat me niso zanimale punce, me je pa zanimalo, kaj sta počela moja starša. Začel sem plezati na drevo, ker sem želel videti svoj stari dnevnih. Včasih sem imel tam hišico, ki je pa zdaj bogvekje. Šli smo nekaj metrov naprej v gozd. Ustavil sem se pri enem izmed dreves.
“Ja kaj pa počneš?” me je vprašala Hana in si nadela kljubovalni obraz.
“Plezam,” sem ji odvrnil in padel v sneg. Poizkusil sem še enkrat.
“Po zamrznjenem hrastu ja,” je odvrnila Hana in uspešno sem splezal na prvo vejo.
“Kako veš, da je hrast?” Ta moja trditev me je tako presenetila, da sem padel iz drevesa. Vendar nisem odnehal.
“Sem ti rekla, da ne veš vsega o meni.” Zastal mi je dih, ker sem skoraj padel iz prve veje. Ne bom ponovil prejšnje napake. Uspešno sem priplezal na drugo vejo.
“Odgovori na vprašanje,” sem rekel in ponovno padel iz hrasta. “V tretje gre rado. Pa ja,” sem zaničljivo prhnil in poizkusil ponovno splezati na drevo.
“Ne rabiš vsega vedeti o meni,” je rekla in zavladala je tišina. Uspešno sem priplezal na tretjo vejo in zagledal nek list, ki je edini še ostal To je bilo čudno, saj bi vsak list padel iz drevesa, zaradi snega, ki je na presenečenje meteorologov padal vsako noč. Približal sem se veji in skoraj padel iz drevesa. Les je bil spolzek in ko sem hodil po vseh štirih je vse škripalo. Zadržal sem dih in nadaljeval pot. List je bil čisto na koncu veje. Veja nad mano pa je bila čudno oguljena. Čudno se mi je zdelo, vendar sem nadaljeval pot. Vej se pod mojo težo sploh ni zlomila. Kar je bilo še bolj čudno.
Iz razmišljanja me je predramil mamin glas.
“Jakob! Hana! Hanna! Liam! Mrači se!” je zavpila mami in urno sem padel iz drevesa. Glede na to, da je bila ta veja edina ne zaledenela, sem se prijel debla in iz žepa vzel svoj mali žepni nožič, ki je bil ves v sivi barvi. Začel sem odstranjevati vejo in jo vlekel za sabo. Ko sem stopil v kurilnico, so me vsi čudno pogledali.
“Zakaj si pa to privlekel s sabo?” me je vprašal oči in vsi so me čudno premerili.
“Izgledala je zanimiva,” sem odvrnil in si slekel kombinezon. Mami je mojo zanimiva razumela in nihče ni več spraševal.
“Oblecite se čim temneje in topleje. Zapeljala Vas bom v mesto. Vzemite telefone, vendar jih dajte potiho. Nujno tudi hrano in pijačo in seveda svetilko,” je rekla mami in jaz sem samo kimal.
!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!
Hej Metuljčki,
danes je zadnji dan, ko sem stara 14 let, zato upam, da Vam je všeč. Naslednji del je že novo poglavje pa zaenkrat je 83 strani. Med počitnicami namerav dokončati. Vesela bom vsakega komentarja in všečka, pa hvala, da ste sploh prišli čez. Če hoče biti kdo Fen naj napiše, pa če kdo hoče, da ga obveščam naj tudi zapiše.
Lysm
Heart
“No ljubčki sedaj bom pa šla,” je rekla Ajiše in objela vsakega posebaj.
“Nihče te ne bo pogrešal,” je zamrmral Oskar tako, da ga je slišal Filip.
“In ti praviš, da nima dolgega jezika,” je ponosno izdavil stric Filip.
“Me ne čudi,” je dejala mami, ko sta šla iz hiše tako Nik kot tuiudi Ajiše. “Tudi meni gre na živce.”
“No kaj bomo pa zdaj počeli?” sem vprašal samo zato, da bi pretrgal mučno tišino.
“Imam idejo,” je rekla Hana. Vsi smo se zazrli vanjo.
“Lahko bi delali snežaka in tekmovali kdo naredi najlepšega snežaka,” je predlaga Hana. Vsi so bili navdušeni.
“Torej gremo kar ven,” jedejala mami in naredila še zadnji požirek kave.
Ko smo bili čez pet minut vsi zunaj, je bilo še manj snega kot prej. Tudi sedaj smo bili vsi mokri, pa ne zaradi kepanja, no skoraj zaradi tega. V bistvu vsi smo želeli sneg in smo se borili zanj. Ne dobesedno borili, vendar pač ja. Nekaj jih je najprej na kup namotavalo sneg. Sam pa še vedno zagovarjam snežake z velikim trebuhom, potem srednjim delom pač srednje debelim in majhno glavo. Na glavi je korenje za nos in gumbi za usta in oči. Nihče se ni pritoževal in vsi smo delali, kar smo pač hoteli. Sam sem kotalil svojo kepo in se skoraj zabil v drevo. Pri tem sem slišal čudne glasove, ki so bili vsekakor nečloveški. Želel sem že nekaj reči, vendar sem se spomnil, da so to verjetno le popotniki.
“Končajmo!” je vzkliknila Hanna.
“Kdo je sodnik?” je vprašal Liam.
“Jaz!” se je javil Oskar. “Najlepši snežak je Ajdin snežak.” Vsi smo se nasmehnili, Sofija pa ga je užaljeno pogledala. Prva ljubezen pač. Ajda je dobila neko verižico, ki sem jo naredil v vrtcu za zabavo, da jo bom predal svojim otrokom, ko bom velik. No sedaj je to verižico dobila Ajda in nad njo je bila naravnost navdušena. Iz gozda se je slišalo še več nečloveških glasov.
“Kdor je prvi notri zmaga!” sem zavpil in vsi otroci so stekli v hišo.
“Kaj se dogaja?” me je vprašala Hana.
“Kako to misliš?” sem jo vprašal in stekel za dober meter na prej, dokler se niso za še zadnjim zaprla vrata.
“Veš kako,” je rekla in zavila z očmi.
“Iz gozda so prihajali nečloveški kriki, pa tudi mi bi lahko šli v hišo,” sem rekel.
“Bluziš,” je rekel Filip, ki se je kar prikazala za mano.
“Adijo,” je rekel Oskar in objel Hano.
“Adijo, ljubček. Srečno v šoli,” je rekla še Mia in vsi trije so odšli. Mi štirje pa smo se po njihovem odhodu zazrli vsak v svojo smer in se posvetili vsak svojim mislim. Sploh nisem mislil na tiste nečloveške glasove, kar si še zdaj očitam. Zazrl sem se v hrastovo drevo, na katero sem skril svoj stari dnevnik, ko sem bil toliko star kot je bil sedaj Oskar. Takrat me niso zanimale punce, me je pa zanimalo, kaj sta počela moja starša. Začel sem plezati na drevo, ker sem želel videti svoj stari dnevnih. Včasih sem imel tam hišico, ki je pa zdaj bogvekje. Šli smo nekaj metrov naprej v gozd. Ustavil sem se pri enem izmed dreves.
“Ja kaj pa počneš?” me je vprašala Hana in si nadela kljubovalni obraz.
“Plezam,” sem ji odvrnil in padel v sneg. Poizkusil sem še enkrat.
“Po zamrznjenem hrastu ja,” je odvrnila Hana in uspešno sem splezal na prvo vejo.
“Kako veš, da je hrast?” Ta moja trditev me je tako presenetila, da sem padel iz drevesa. Vendar nisem odnehal.
“Sem ti rekla, da ne veš vsega o meni.” Zastal mi je dih, ker sem skoraj padel iz prve veje. Ne bom ponovil prejšnje napake. Uspešno sem priplezal na drugo vejo.
“Odgovori na vprašanje,” sem rekel in ponovno padel iz hrasta. “V tretje gre rado. Pa ja,” sem zaničljivo prhnil in poizkusil ponovno splezati na drevo.
“Ne rabiš vsega vedeti o meni,” je rekla in zavladala je tišina. Uspešno sem priplezal na tretjo vejo in zagledal nek list, ki je edini še ostal To je bilo čudno, saj bi vsak list padel iz drevesa, zaradi snega, ki je na presenečenje meteorologov padal vsako noč. Približal sem se veji in skoraj padel iz drevesa. Les je bil spolzek in ko sem hodil po vseh štirih je vse škripalo. Zadržal sem dih in nadaljeval pot. List je bil čisto na koncu veje. Veja nad mano pa je bila čudno oguljena. Čudno se mi je zdelo, vendar sem nadaljeval pot. Vej se pod mojo težo sploh ni zlomila. Kar je bilo še bolj čudno.
Iz razmišljanja me je predramil mamin glas.
“Jakob! Hana! Hanna! Liam! Mrači se!” je zavpila mami in urno sem padel iz drevesa. Glede na to, da je bila ta veja edina ne zaledenela, sem se prijel debla in iz žepa vzel svoj mali žepni nožič, ki je bil ves v sivi barvi. Začel sem odstranjevati vejo in jo vlekel za sabo. Ko sem stopil v kurilnico, so me vsi čudno pogledali.
“Zakaj si pa to privlekel s sabo?” me je vprašal oči in vsi so me čudno premerili.
“Izgledala je zanimiva,” sem odvrnil in si slekel kombinezon. Mami je mojo zanimiva razumela in nihče ni več spraševal.
“Oblecite se čim temneje in topleje. Zapeljala Vas bom v mesto. Vzemite telefone, vendar jih dajte potiho. Nujno tudi hrano in pijačo in seveda svetilko,” je rekla mami in jaz sem samo kimal.
!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!
Hej Metuljčki,
danes je zadnji dan, ko sem stara 14 let, zato upam, da Vam je všeč. Naslednji del je že novo poglavje pa zaenkrat je 83 strani. Med počitnicami namerav dokončati. Vesela bom vsakega komentarja in všečka, pa hvala, da ste sploh prišli čez. Če hoče biti kdo Fen naj napiše, pa če kdo hoče, da ga obveščam naj tudi zapiše.
Lysm
Heart
Moj odgovor:
Jpjj
potrebuje pomoč ali nasvet v
Svetovalnica
Bolecina
okk to se bo mogoc mal cudn slisalo amapk me je danes zjutri tak fulll zacela bolet desna ( ziza, sploh najprej bradavica) potem pa kar cela in to je tako neznosno niti majce ne morem imet gor in nevem kaj naj. Lahko kdo pove kaj bi to lahko bilo ali pa ali se je to komu zgodilp? btw stara aem 15






Pisalnica