Irratino je stopal po letališču. Sprehajal se je mimo številnih klopi in majhnih trgovinic z nizkocenovno robo. Ozrl se je na tablo z leti. Njegovo letalo naj bi prispelo čez pol ure. Moral se je pripraviti, saj bo kmalu odletel. Nenadoma pa je pri enem izmet pultov, kjer lahko kupiš vozovnice zagledal gručo ljudi. »Joj, pa ne no….«, se je zdrznil in se še enkrat ozrl na tablo za lete. Nekaj je moglo iti narobe. Zakaj bi se sicer ljudje na že tako nagnetenem kraju še bolj tiščali skupaj? »Eh, dober dan. Oprostite ker motim… Vas smem vprašati, kaj se dogaja? Je kaj narobe…?« je Irratino vprašal enega izmed pretresenih ljudi ob pultu. »Mar ne veste? Vsi leti so odpovedani! Zaradi ene plohice, bodo prav vsi do zadnjega leta odpovedani! Si morete misliti?!« Irratino se je samo na hitro zahvalil in odhitel stran. Usedel se je na prazno klopco in se zamislil. Danes zjutraj mu je Logiko poslal sporočil v sili. To je pomenilo da je ezoterični inšpektor pravilno sklepal- Logiko in še nekaj ostalih potnikov, je obtičalo z arheologinjo Ecru in njenimi pajdaši na krovu letala. In ker mu je poslal sporočilo v sili(ni se mu zastonj tako reklo), je moral Irratino hitro poseči v situacijo. In sedaj so odpovedali vse lete! Odpovedani so bili za naslednjih štiriindvajset ur! »Logiko je inteligenten in spreten… Verjetno moralo biti nekaj res hudega…. Kaj naj, kaj…« Sredi stavka se je ustavil. Spomnil se je, da ima policija v sosednjem velemestu helikopter. In to nov in hiter. »Kaj je z mano narobe? Kaj se dogaja? Sicer je ne mogoče da ga ukradem, tako ali tako pa ga ne znam pilotirati… Kaj pa če bi…«
Čez pol ure…
»Ah, le kdo me kliče tako pozno?«, se je spraševal Teodor. Bil je že večer in telefon mu je zvonil na vso moč. »Ja, halo? A, Irratino, ti si! Kaj pa hočeš? No povej… KAJ?! Si čisto nor? Kako pa misliš s policijske postaje ukrasti helikopter, ne da bi te videli? Ja, ja, saj bom tišje govoril…. Čakaj malo, torej mi želiš povedati, da nisi niti povohal helikopterja v življenju? No, ja, jaz ga znam pilotirati. In ja, lahko najdem Logikovo natančno lokacijo. No, v redu! Pridi kasneje! Adijo!«
Malo kasneje…
Vrata v Teodorovo stanovanje so se odprla. Noter je stopil Irratino, z lasmi spetimi v čop. »Pozdravljen. Prosim, počuti se kot doma…« »Ja, hvala. Oprosti, ker sem tako neposreden, vendar, kako misliš najti Logikovo lokacijo? Niti naša najnaprednejša tehnologija je ni mogla točno določiti, vemo le, da je nekje severneje od Nove Drakonije, in...« »Stop! Ustavi se, pomiri se! Saj ti bom pokazal… Pridi, stopi za mano.« Teodorovo stanovanje je bilo nenavadno in skrivnostno, prav tako kot je bil skrivnosten in nenavaden tudi on. Irratino je bil njegov prijatelj že veliko dolgih let, zmeraj se je lahko zanesel nanj. Vendar še nikoli poprej ni bil pri njemu doma. Ozrl se je po vsakih vratih, mimo katerih sta hodila. Nekatera so bila rahlo priprta, kar je v inšpektorju vzbudilo zanimanje, kaj je za njimi. Sledil je Teu do majhne sobice, ki je imela le visoko leseno mizico in poličko. Iz poličke je previdno vzel nekakšen star, obrabljen zemljevid. »Bil je piratski,« je Irratinu zagotovil Teo. »Zdi se mi, da boš mislil, da sem trčen,« se je nasmehnil sam pri sebi. Vzel je piratski zemljevid in ga spoštljivo razgrnil po mizi. Le kako mu koristi šesto let star kos papirja, si je mislil Irratino. »Huh, čisto sem pozabil na to… imaš slučajno kaj njegovega?«, je z upajočim obrazom vprašal Teodor. »Ja, zakaj? Slučajno imam njegov vezen robec, na, tule ti ga dam…« »Hvala.« Teo se je spet zamislil. Položil je robec v nekakšen kvadratek na zemljevidu. Nato je s prstom narisal nekakšen simbol na zemljevid in nenadoma se je zgodilo nekaj nenavadnega. »KAJ? K-kaj se…?« Svetleča črta se je izrisala na mestu, krepko oddaljenem od Nove Drakonije. »Uau.« Moramo upoštevati dejstvo, da Irratino ni bil preveč presenečen, saj se je tudi sam zanašal na nenavadne nadnaravne metode. »Toda, kako si…?« »Eh,«, se je nasmehnil Teo.