hej! ta del je malo daljsi, malo dolgocasen a se pridemo do bolj zanimivega. in sumnike ma upam da pousod. upam da vam bo usec. komentirajte prosim ce vam je in kake opazke P.S. zgodbe ne bom spreminjala
zdej pa zgodba


Prvi razred je bil še dokaj uredu a drugi je bil prava nočna mora. še kar nisem znala govoriti a kaj ko to ni bila najhujša stvar. Nekega dne smo na moji koži opazili izpuščaje. Odšli smo k zdravniku in ravno mene je morala doleteti bolezen. Imenuje se atopijski dermatitis. Na začetku sem si mislila da je le nedolžna bolezen a niti približno ni bilo tako. Večino časa sem se le praskala, spraskala sem si do rane. Večkrat na dan sem se morala mazati s kremami, ki so se mi tako ali tako zelo gabile. A tako je žal bilo, saj bi se nekako šlo, če ne bi zaradi te bolezni dobila alergijo na pomaranče (kasneje se na razkužilo , ličila ,tatuji, mačja, pasja dlaka, breskve (zato sicer nisem ziher a mislim da je to). Ampak vsi ti dnevi, tedni meseci, leta trpljenja in sem poslušala le "nehaj se praskati"; "pojdi se namazati s kremo takoj". A kaj ko bi vsaj razumeli da se ne morem nehati, preveč srbi. Velikokrat so me nadrli če se nisem mazala. A kaj pa podpora? Ta beseda v mojem primeru ni za njih nikoli obstajala...mogoče pa bo kdaj...upam... Že tako ali tako sem bila oseba ki je rada delala nekaj kar tudi kdo drug a le zakaj? Ker sem hotela biti enakovredna. A kaj ko me ni noben poslušal. Dobesedno sem bila vedno črna ovca. Učiteljica mi je enkrat odbijala točke pri govornem nastopu, ker nisem govorila razločno a le kako naj bi, če niti govoriti nisem znala. Ko mi je že napol uspelo reci r sva z logopedinjo hiteli do razredničarke, da bi ji pokazali in ona ni pokazala niti malo navdušenja kaj šele drugi, ki jim je bilo za to vseeno, a zame je bil to velik dosežek . Tisto leto sem si tudi zlomila roko, no sošolec me je porinil sicer ponesreči in mu vrjamem ker je dobra oseba a je potem sel na drugo šolo . Ker sem imela mavec čez celo roko sem rabila kar nekaj pomoči , nekateri so mi pisali, celo na stranišče so šli z mano no čakali so če bom rabila pomoč. Mogoce pa le niso tako slabi… A naslednje leto...