Po dobesedno stotih letih je zunaj nov del. Uživajte :heart::heart:.

Tako sem hodila po neznani vasi in iskala željen naslov. Vesela sem bila, da imam vsaj navigacijo na telefonu. Hodila sem kakšno uro dokler nisem nekje v samoti ugledala hiše na kateri je s svetlo zelenimi črkami pisalo "Ulica 123." Hiša je izgledala zapuščeno in od zunaj prav nič prijazno.

Zbrala sem pogum in pritisnila na zvonec. Po kakšni minuti mi je vrata odprl nek mož. Bil je bledega obraza in sivih las. Na prvi pogled se mi je zdel malo starejši od mojega očeta. "Kaj pa delaš tu dekle?", me je vprašal "Mislim, da si na napačnem naslovu. Ne vem kdaj sem nazadnje imel obiske." Mož se mi je zasmilil. Zbrala sem pogum in rekla: "Saj je to "Ulica123? Moj oče Tomaž Kovač me je poslal sem." Skrivnostnemu človeku so se zasvetile oči."Kaja si to res ti!? Tvojega očeta nisem videl že odkar....", takrat se je ustavil. "Je že vredu. Smrt sem že prebolela. Sedaj imam druge težave. Kot na primer to , da je moj oči v zaporu."Informacija je preprosto ušla iz mene. Res nisem vedela kako naj popolnemu neznancu povem nekaj česar do sedaj nikomur nisem.

Mož takrat ni rekel ničesar. Iztegnil je roke in me objel, kar tako pred njegovo hišo. Po licih so mi tekle solze. Ne vem kdaj sem nazadnje čutila ljubezen.Jokati se je začel tudi mož. " Ne vem kdaj sem imel nazadnje priložnost objeti nekoga", je hlipajoče izdavil.