Po tistem poletju sem mislila, da se bo vse umirilo, ampak se ni. Z Žanom sva se začela videvati še izven plaže. Jesen je prišla hitreje, kot sem si želela, listi so postali rumeni, plaža pa hladna in prazna. Ampak to naju ni ustavilo. Namesto kopalk sva imela puloverje, namesto v vodi sva sedela na klopcah ob obali, zavita v odejo, ki jo je prinesel on. Včasih je bil veter tako močan, da mi je zmrzoval nos, on pa mi je dal svojo kapuco čez glavo in se mi smejal, kako hecno izgledam.

Ko je začela šola, sem imela občutek, da bo zdaj vse težje. On je bil leto starejši, hodil je v drugo šolo, ampak vsak dan mi je pisal. Zjutraj mi je pošiljal smešne slike iz avtobusa, zvečer pa mi je znal poslati samo: »Pogrešam te.« In to je bilo dovolj, da sem zaspala z nasmehom.

En vikend sva šla skupaj na koncert v mesto. Bila je gneča, luči so bleščale, glasba je bila tako glasna, da si skoraj moral kričati, da si kaj povedal. V nekem trenutku sem se izgubila v množici in srce mi je začelo divje razbijati, dokler nisem začutila njegove roke, ki me je potegnila nazaj k sebi. Pogledal me je z resnim obrazom in rekel: »Nikoli te ne bom pustil samo.« Tisti stavek mi je ostal v glavi še dolgo po tem, ko so ugasnile luči.

Včasih sva imela dneve, ko nisva mogla biti skupaj, in takrat mi je bilo vse brez veze. Ko sva se končno videla, sva hodila po mestu brez cilja, samo da sva bila skupaj. Sedela sva na stopnicah pred knjižnico in pila vročo čokolado iz papirnatih lončkov. Jaz sem mu govorila o svojih trapastih sanjah, on pa mi je razlagal o svojih načrtih, kot da je ves svet odprt in ga samo čaka.

Zdaj, ko pišem to, vem, da se je nekaj spremenilo. Ni več samo poletje, ni več samo plaža in sončni zahodi. Zdi se mi, kot da je Žan postal del mene. Ko ga pogledam, se mi zdi, da vidim vse tiste trenutke – prvič na plaži, prvi poljub, veter ob obali, koncertne luči. In čeprav ne vem, kako dolgo bo trajalo, si samo želim, da bi še naprej bilo tako.

Ker če sem iskrena, se mi zdi, da ko sva skupaj, čas teče čisto drugače. Počasi, a hkrati prehitro. In jaz… jaz si želim, da nikoli ne mine.