Hejla.
Tukaj je nov del My last year. Hvala za komentarje in lajke. Upava, da vam bo ta del še bolj všeč.:upside_down::upside_down::upside_down::wink::wink::wink::upside_down::upside_down::upside_down:


Nobene rešitve ni! Počutim se kot, da bi bila ujeta v luknji. Veliki, črni, globoki in brezishodni. Mogoče pa.... Ne, to je noro. Mogoče pa vseeno. Lahko bi pobegnila. To je edina možna rešitev. Kolikor hitro je mogoče spakiram stvari v potovalko. Vse kar dam noter je le nekaj oblačil, dnevnik, telefon in medaljon. Razmišljam ali bi pustila pismo. Na koncu pa sem se odločila, da ga ne bom. Tako ob enih ponoči vzamem stvari in spležem na okensko polico. Pogledala sem dol. Toda to je bila velika napaka. Zavrtelo se mi je. Ali sem res tako nora, da bi skočila oz drugega nadstropja? Očitno sem. Zaprem oči in poskušam odmisliti strah. Počasi se premikam proti robu. To je edina priložnost za pobeg. Ne vem kako mi je uspelo skočiti, a sem se odrinila in pristala na tleh. Zaslišala sem le pok in občutila ostro in topo bolečino v nogi. Pa saj to ne more biti res! Najraje bi izrekla nekaj sočnih kletvic! A jih seveda nisem smela, saj bi zbudila vso sosesko. Poskusila sem vstati. Toda bolečina v nogi je bila premočna. Zrušila sem se na tla. Počutim se tako nemočno. Takrat se pred menoj ustavi avto. Prestrašim se in želim pobegniti, a mi to prepreči poškodovana noga. Roke dvignemo nad glavo v znak predaje. Tako nekaj časa sedim, ko zaslišim zvok zraven mene. " Adelaida?Si to ti?" Počasi se zasučem proti postavi. Toda vidim le temen obris. "Michael? Hvala bogu, da si prišel! Sploh ne vem..." Postava me prekine. "Michael? Ne, ne. Jaz nisem Michael. Jaz sem..." Tokrat sem jaz na vrsti, da prekinemo obris:" Kdo pa potem si?"