1.del
Prvo videnje

Sonce mi je posvetilo v oči. To je pomenilo, da je ura približno...9! Nisem si upala odpreti oči. Zakaj? Ker bi se s tem vrnila v svoje neumno življenje. V življenje v katerem me nihče ne mara...Moje sanje so bile moje edino zatočišče. Postelja je bila tako rekoč moj dom...Zastokala sem, saj sem vedela, da bom morala slej ko prej vstati, pa če me vrag vzame...Prvo kar sem pogledala je bila ura. Prvo kar sem ugotovila je bilo to, da sem pri ugibanju ure zgrešila le za eno sekundo, drugo pa je bilo da sem lahko videla kolesca v uri. Brez heca. KOLESCA ki poganjajo uro. To me je presenetilo. Kaj če sanjam? Mogoče...Moram malo uživati! Nasmehnila sem se....
Torej lahko dejansko vidim čez uro? Lahko vidim tudi čez kaj drugega? Pogled sem usmerila proti vratom, ter opazila mamo, ki se je živčno sprehajala po hodniku. Torej, ura, stene...Lahko vidim tudi čez tla? Prevalila sem se na drugo stran postelje in z veseljem ugotovila, da lahko vidim tudi čez tla! Kričeči Jonathan je sedel za mizo, oči pa ga je poskušal nahraniti. Dedek je malo dlje sedel v naslonjaču in bral nedeljske novice, sestra Annete pa se je vrtela po kuhinji in pekla palačinke, ki mi jih sigurno ne bo hotela dati. Niti milimetrskega koščka...Zastokala sem. Najbrž mi sploh ne bodo povedali, da pečejo palačinke...
Tisto minuto mi je postalo žal, da sem »vohunila« za družino, ki me je sovražila. Tudi če so sanje...zdaj me bo preganjal občutek zapostavljenosti. Kot da ga že nimam...Zdaj bo le še močnejši...HOČEM se znebiti te moči! NOČEM videti kaj mi družina skriva in preprečuje! NOČEM se počutiti še bolj zapostavljene!
Moram prekiniti te sanje! Pomislila sem, ter se spomnila na nek članek v reviji. »...če sanjaš, da greš spat, se v resničnem življenju zbudiš...« To lahko preizkusim! Naslonila sem se nazaj in se zavila v tople odeje. Zaprla sem oči in jih po domnevnih petih minutah odprla. Nič bolje ni bilo! Še vedno sem lahko videla mamo, ki se sprehaja po hodniku nasproti moje sobe...Zastokala sem. Torej bom morala ŽIVETI s to močjo?
Skomignila sem. Ohraniti moram pozitivo. Mogoče...mogoče se v moji moči skriva kaj dobrega. Uporabnega....
Zaželela sem si, da bi bil moj računalnik, kupljen z mojim denarjem ležal zraven postelje in ne v jedilnici, kjer mi računalnika ne bo dovolil vzeti oče, Jonathan pa se bo še močneje začel dreti ko me bo videl...Zakaaaaj?! Zakaj imam tako prekleto življenje? ZAKAJ mi je ime Fool? ZAKAJ?! Pogledala sem dol, kjer se je oče še vedno trudil nahraniti kričečega dveletnika. Računalnik potrebujem, da vidim in izvem kaj več o svoji moči. Kako naj ji pravim? X-ray vision? Neee, preveč zapleteno. Kaj pa...Videnje čez steno? Mah ne ne strinjam se..Posebno videnje? Nope. Naj zaenkrat ostane samo VIDENJE.
O tem sem mogla sporočiti Ellen, moji edini prijateljici, ki mi je nadela ime: Charllote, češ da se mi paše in me ponazarja.
Prijela sem telefon in poiskala Viber. Tam nisem imela problemov s iskanjem kontaktov. Imela sem samo en kontakt: Kontakt Ellen Stepherd.

»Hej. Nekaj ti moram NUJNO povedati« sem napisala, upajoč, da mi odgovori.
»Res? Me že zanima..Si končno dobila novo ime? #bravo«
»Ni smešno« sem odpisala in dodala: »Se lahko kje dobiva? Prezapleteno je, da bi ti to razložila tule!«
»Geez! Očitno je nekaj res pomembnega! Lahko se dobiva ne plaži, kaj praviš?« je odpisala.
»Okej, lahko ob dvanajstih? Šele takrat me spustijo iz sobe..« sem odpisala in dodala žalostka.
»Božica« je sočustvovala z mano: »Saj se vidiva. Cya!«
»Cya!«
______________________________________________
Vesela bom vsakega komentarja, kritike in lajka!
Lp,
P1