Terenec je odpeljal in z neznancem sva ostala sama v temnem Gallowayskem gozdu. Prijel me je za roko in mi prišepnil naj mu sledim.
Prišla sva do neke jase, kjer je prijetno gorel ogenj. Zraven sta stala dva šotora in okoli ognja trije hlodi. Izgledalo je prav romantično. Tiho je pokazal na hlod, češ naj se usedem nanj.
»Takoj pridem« je še rekel in stekel nekoliko bolj stran. Obkrožil je celotno jaso in gledal v gozd. Nekaj je iskal, meni pa se ni sanjalo kaj.
Ko je jaso trikrat obkrožil je prisedel k ognju. Šele tedaj sem videla, kdo je neznanec.
Bil je fant, po oceni toliko star kot jaz: trinajst let. Nosil je črno zimsko kapo in črno bundo. Oblečen je bil v rjavo trenirko in popolnoma temne čevlje. Okoli vratu je imel zavezano rdečo rutico, kar se niti slučajno ni skladalo z ostalimi oblačili. Imel je rjave, čokoladne lase, ravno prav dolge in globoke, modre oči. Imel je prifrknjen nos in zašiljeno brado.
»Sem Ray Jakson« se je predstavil in mi ponudil roko.
Nekaj časa sem samo strmela vanj. Nisem vedela, ali naj se predstavim po svojem pravem imenu: Fool ali po lažnem: Charllote
»Sem Charllote Sky« sem se predstavila še jaz in sprejela ponujeno roko.
Po predstavitvi sva samo gledala v prasketajoč ogenj in nisva zinila niti ene besede.
Šele čez nekaj časa je v bližini zašelestelo. To me je zbudilo iz moje tihe omame in presenečeno sem pogledala Raya. Ta se je ugriznil v ustnico in zamrmral nekaj nedoločnega. »Kdo...Kaj...je to?« sem prestrašeno vprašala.
Ker sem bila tako dolgo v tihem gozdu je bilo nežno šelestenje kot krik, ki odmeva naokoli. Očitno celo Ray ni vedel, iz kje prihaja, saj se je tudi sam obračal naokoli v upanju, da najde izvor zvoka.
Nazadnje je vstal in preskočil moje noge. Opazovala sem njegov pogum, ko se je premikal naokoli po jasi. Najprej sem razmišljala, da bi šla za njim. Moj odgovor je bil NE, saj nisem hotela iti stran od toplega, svetlečega ognja.
»Michael!« je presenečeno vzkliknil Ray, da sem se zdrznila. Z nekom se je nekaj metrov stran pogovarjal in mu dajal neke nasvete. Nisem poslušala, saj nisem želela, da bi mislil, da mu prisluškujem. Potem bi me mogoče izgnal iz svojega toplega zavetja...Zadrgetala sem, ob misli, da bom slej ko prej morala nazaj brez ognja.
Najraje bi zakričala in si zatisnila ušesa, ko je njun pogovor priplaval do mene. ZAKAj imam tako dober sluh? To je kdaj tudi minus...Skomignila sem in se vdala usodi prisluškovalke.
»Sam...te je!«
Pomežiknila sem v presenečenju in si raje zatisnila ušesa. Pomislila sem na meditiranje, ampak kaj, ko sem deležna hiperaktivnosti. Nikoli ne morem biti čisto mirna. VEDNO me nekaj moti. Ali hrup, ali...
»Si v redu? Ne izgledaš najbolje...« Ray me je tresel za rame. Bila sem še bolj zmedena in raven zaskrbljenosti je naraščala. »Kaj se je...zgodilo?« sem vprašala Raya in se poskušala nasloniti na roke. Ležala sem na golih gozdnih tleh, posutem z iglicami. »Ti sprašuješ MENE kaj se je zgodilo TEBI?« se je nasmejal Ray, ko pa je videl moj resen obraz se je zresnil še sam in povedal: »Ne vem kaj je bilo...Pogovarjal sem se z Michaelom in potem si zakričala in omedlela. Kako naj jaz zdaj vem, kaj je bilo?« je nejevoljno zamrmral in mi pomagal vstati. Razumela sem. Najbrž sem ga kar prestrašila....
Odpeljal me je do reke in odtrgal velik list. Iz njega je naredil šalčko in zajel vodo: »Na« mi je pomolil svoj izum.
Zahvalila sem se mu in na dušek spila vsebino šalčke. Potem sem šele opazila, da je sredi dneva. Postalo me je sram, da sem Rayu nakopala toliko težav. Najbrž sploh ni mogel spati...«Kdo je Michael?« sem vprašala in si medtem zajela še nekaj vode. Sedla sem na obrežje reke in pogledala Raya. Ta je molče prisedel in izdavil: »Moj prijatelj je. Iz....Sirotišnice«
Vodo sem pljunila ven: »SIROTIŠNICE?! Madame Hulc ni tvoja mama?!« Sem skorajda zavpila in vpraševalno pogledala Raya. Ta je zardel in se popraskal za ušesom.
»Ne. Ona me je le posvojila. Moji starši so...«
»Umrli?« Sem mu pomagala pri izbiri besed.
»Ne...Moji starši so me pri treh mesecih...zapustili.« je otožno zamrmral. Postalo mi je žal. ŠE bolj žal, da sem mu nakopala te težave z mojim omedlevanjem.
»Moje sožalje« sem rekla in se mu spodbujajoče nasmehnila. V moji glavi pa so divjale misli, ki Rayu ne bi bile niti malo všeč.
Všeč mi je namreč bilo, da so Raya starši zapustili. Tako le nisme edini človek, z butastim življenjem. Najraje bi se zasmejala, čeprav bi bilo to kruto...

Vsak komentar/kritika/lajk mi bo polepšal dan!
Hvala za branje :)
Lp,
P1