dnevnik. včeraj sva z martinom celo popoldne risala na kamenčke, a jih je kupila samo ena stranka, v bistvu soseda, ki je po poklicu zobozdravnica. po času druge svetovne vojne je to kar čuden poklic, vsaj meni. meni se ta poklic zdi tudi čudovit, ker pomagaš ljudem, ampak martin pa ta poklic naravnost sovraži. nevem, zakaj. no, pa še cilka (tako je sosedi ime) jekupila samo en kamenček, ki je bil 3€. mami in ati sta se odločila da me bosta dala v varstvo malo cilki in malo k martinovim, ker bosta onadva vsak dan od 4h zjutraj do 22h zvečer v službi, da lahko dobimo dodaten denar za zdravilo. seveda se bomo mogli odpovedati priboljškom, kot so kupljeni mafini in rogljički, pa tudi novih šolskih potrebščin ne bom dobila. zmenili smo se, da dobim martinove lanske. tako ali tako so v prodaji vsi zvezki enaki, enobarvni, in peresnice so samo takšne, kot jih imajo očetje in matere v službah. danes grem spat k martinu. spet sva jedla češnje, pa njuna mama nama je za večerjo pripravila svež kruh, na debelo namazan z maslom in domačo češnjevo marmelado in kozarec mleka, ki je ostalo od jutra. ko sem se zleknila na mojo 'posteljo', na tleh razgrnjeno brisačo, sem dolgo premišljevala in se nazadnje odločila. potem sem zaspala.
☆
zjutraj sem takoj stekla domov, v sobo z oblačili. imela sem same drage obleke, posute s čipkami, z ujemajočimi se čevleljčki in naglavnimi trakovi. res so mi pristajale, ampak za babi dam vse. za kratek trenutek me je prešinilo, kako mi je babi za božič, ko sem bila doma bolana, prinesla punčko za darilo. imam jo še zdaj in se z njo vsak dan igram. ko sem se zbudila iz sanjarjena, sem pregledala vse obleke. izbrala sem premajhne in takšne, ki sploh niso bile všeč meni, ampak moji mami. potem sem se odločila za cene. ker so v osnovi te obleke stale 120€, sem se odločila, da bo ena stala 70€, ampak bo 3€ doplačila za naglavni trak in 15€ za čeveljčke. potem sem spet odplavala v sanjah...