Hej, tukaj je spet nov del! Upam, da vam bo všeč!

:warning:kri :warning:nasilje
_________________________________________________

"Kaj!?" sem se začudila. Grozno je če te ugrabijo. A še huje, če te ugrabijo norci. "Ne znam spreminjati papirja v zlato," sem skoraj zašepetala. *i*In kaj bodo zdaj? Me bodo mučili do smrti? *i*
Moški me je še naprej umirjeno gledal, nato pa rekel: "Da, ne? Poslušaj. Naredi kar želimo in vsi bomo srečnejši. Mi in ti. Si razumela?"
"Žal mi je, ampak res ne znam," sem spet zajokala. "Prosim, pustite me na miru in boste bogato poplačani. Moj oči vam lahko zagotovi veliko več zlata kot to, kar hočete od mene." Spet laž. Nikakor ni mogel dobiti več zlata kot, je bil velik tale račun.
"Čakam," je rakel moški in prekrižal roke.
Jaz sem samo še bolj zajokala in povesila glavo. Zakaj za vraga bi mislili, da lahko spreminjam papir v zlato? Tista ženska me je nato s pištolo dregnila v glavo in bolečina v glavi se je samo še povečala. Očitno me je nekdo udaril v glavo in me tako onesvestil.
"Nimamo časa na pretek. Če bo treba, bom pohitrila vse skupaj," je rekla.
*i*Očitno so zatrdno prepričani, da sem res neko čudežno bitje.*i* Zato sem se odločila, da se vsaj pretvarjam, da poskušam. Nato sem roki, ki sta bili še vedno zvezani dvignila, tako da sem imela račun pred očmi. Takrat sem opazila priložnost.
"Ne morem, če imam zvezane roke," sem rekla, in moškega pogledala v oči.
Tista dva kadilca, sta se začela glasno krohotati. Ženska pa me je spet s pištolo udarila v glavo. Zaječala sem, ženska pa je rekla:
"Ne misli, da smo neumni! Tvoje roke bodo ostale zvezane, ti pa boš spremenila tole v zlato!"
Moški jo je pogledal in rekel: "Tudi brez zvezanih rok, nam ne more pobegniti."
Začel mi je odvezovati roke. Kar je povedal, je bilo logično in počutila sem se neumno, ker sem mislila, da sem dejansko dobila priložnost. Ampak sedaj, ko sem rekla, da zares lahko spreminjam papir v zlato, sam mogla laž nadaljevati. *i*Ampak kako?*i* Po spominu sem pobrskala za filme, v katerih je imela oseba super moč. Nato sem pogledala v račun in skremžila obraz, kot da se neznansko trudim. Ne rečem, da sem pričakovala, da se bo ob tem kar koli spremenilo, a vseeno sem začutila kanček razočaranja, ko je račun ostal navaden račun.
Mislim, da sem nekaj minut samo kremžila obraz, moji ugrabitelji pa so v pričakovanju strmeli vame. Dokler ženska ni izgubila potrpljenja in me spet udarila v glavo. Tokrat zelo močneje kot prej, zato mi je iz ust ušel kratek krik. Ob tem pa sem spet začutila okus kovine. Glavo sem nagnila v stran in izpljunila kri, ki je pristala na robu belega plastičnega stola.
"Pohiti," je siknila ženska.
Jaz pa si nisem mogla pomagati in sem spet zajokala. "Saj se trudim." sem med jokom komaj spravila iz sebe.
"Pa se bolj potrudi! Kot sem že rekla, nimamo na pretek časa."
Obupano sem pričakovala še en udarec, a na srečo ni prišel. Verjetno pa me je ženska že nameravala udariti - bila je za mano, zato je nisem videla - a jo je moški ustavil, saj je rekel: "Saj ni potrebno. Mora ostati pri zavesti."
_________________________________________________

Upam, da ste uživali v branju! Vesela bom vseh lajkov in komentarjev, pa tudi vse kritke mi bodo prišle prav.
Lep pozdrav:heart:,
Elena