Končno so se začele poletne počitnice. S sošolkami smo se pred šolo pogovarjale kaj bomo počele med počitnicami. Vse so imele tako zanimive načrte, vse kar sem lahko povedala jaz pa je da gremo ob koncu avgusta z družino na morje. Ko smo se končno poslovile smo se vsaka odpravile v svojo smer. Hodila nisem dolgo saj sem živela le kakšnih 10 minut stran od šole. Veter mi je mršil srednje dolge rjave lase ampak bilo je prijetno toplo. Ko sem prišla domov si je moja mlajša 10 letna setra že pakirala kovček za jutrišnjo kolonijo. Starši so me celo leto prepičevali naj se kolonije, ki traja kar tri tedne udeležim ampak jaz sem imela druge načrte do zdaj... Ko sem vstopila v dnevno sobo me je mama spraševala vse mogoče. Zdelo se mi je čudno, dokler ji nisem rekla ali je kaj narobe? Mama me je samo v smehu pogledala in dejala: Neli z očetom sva se odločila, da boš za ta čas ko je tvoja sestra v koloniji, da neboš osamljena odpravila z svojo babico Marijo na njen vikend, ob hrvaški meji. Mami sem namenila grd pogled, vedela je da tistega kraja nemaram niti najmanj, saj je za moje pojme čisto odrezan od sveta. Takoj sem začela ugovarjat, da tam tudi ni nobenega mojih let in da če bi bila doma bi imala več družbe mojih vrstnikov, kot pa na tistem zatohlem vikendu. Mama se je namrdnila in me poslala v sobo, kjer si naj spakiram stvari za cele 3 tedne!
Dokler sem vse spakirala je bil že večer in se je prijetno ohladilo. Segla sem po mojem telefonu in odprla snapchat. Dopisovala sem si s prijateljico in ji povedala da grem z babico na vikend, kjer bom brez signala na telefonu, zato ji nebom morala odgovarrjati. Ko že pomislim da tam ni niti signala vem da je tam grozno in verjetno ni tam niti žive duše...
SE NADALJUJE...