Sean mi je že od nekdaj všeč. Njegov prelep nasmeh, sinje modre oči in kostanjevo rjavi lasje. Ampak vse punce so bile v njega. Kako bi me sploh lahko opazil? Itak sem za večino ljudi nevidna... Lastna starša me ne opazita, vsak dan v šoli pa je le boj za preživetje. Ampak... Mogoče še obstaja upanje zame? Seana moram začeti zanimati... Le še pogum moram zbrati.

Hitim po hodniku z napol odprto torbo in se ne da bi pazila, zaletim v Seana. Zgrabi me panika. Vsi moji zvezki ležijo po tleh, listi pa so raztreseni po celem hodniku.
"Ej! Si okej?" Sean me prijazno pogleda in mi nameni izjemno privlačen nasmešek.
"Am, ja...Jaz..." Nasmehne se. Čuteče. Se spogleduje z mano?
"Malo si nerodna, ane? Dajva, poberiva papirje." Pomagal mi bo?! Se Sean spogleduje z mano?! Ne, ni mogoče. Le zakaj bi se? Bomo še videli...

Ko pobereva vse papirje, postanem živčna. Kaj naj mu rečem?
"Um... Hvala. Da si mi pomagal." Nasmehne se in reče: "Kaj imaš naslednjo uro? Lahko te pospremim do učilnice. Da ne izgubiš še česa." Zardim.
"Ja, to bi bilo super." Nato se z rokami v žepih odpravi po hodniku naprej, jaz pa se vsa presrečna napotim k fiziki.

*b*Heej! Začela sem z eno tako romantično zgodbo... Obljubim, da bo vse bolj romantic, tole je šele začetek. Upam da boste komentirali! Love you guys*b*!