Ko sem izvedela, da bo Enej odšel sem mislila, da se mi bo srce razpočilo od bolečine. Prosila sem ga, če se lahko vrneva. Seveda je privolil. Takoj, ko sva prišla sem brez pozdrava jokajoč stekla v svojo sobo v naši počitniški hiški. Ko je mami čez nekaj časa prišla domov sem ji vse povedala. Rekla je, da ji je zelo žal, nato pa mi je povedala nekaj česar še zdaleč nisem pričakovala. Ona je že ves čas vedela za bolezen. Dejala je, da mi ni želela povedati, ker je vedela kako zelo bom žalostna.
V tistem trenutku sem bila tako zelo jezna nanjo. Počutila sem se bolj jezno kot žalostno. Hotela sem jo tako zelo nadreti in obsuti z vsemi kletvicami, ki sem jih poznala, vendar me je glas pustil na cedilu. Tako sem se zaklenila v sobo in se odločila, da si moja mami ne zasluži več ne pozornosti kaj šele besed.
Naslednje jutro sem se že ob zori odpravila h Eneju. Šele zdaj, ko sem vedela, da je bolan sem opazila, da vdno peša ter je veliko bolj utrujen. Ta dan je bil kot nalašč deževen. Odločila sva se, da bova dan prebila pri njemu doma, saj so njegovi starši odšli v mesto po nakupih. To je bil hkrati eden najboljših dni, ker sva bila skupuj, kot tudi najslabših, ker sva vedela, da bo trajalo le to poletje. Tako sv apreživela več ali manj vsak dan. Pri enemu doma ali pa nekje drugje na samem.
Vendar se je nekega dne vse spremenilo. Ko sem nekje na sredini avgusta zjutraj prišla do Eneja, da bi preživela še en dan skupaj ni bilo doma nikogar. Zares sem se ustrašila in, čeprav nerada sem prekinila svojo zaobljubo, da se z mamo ne pogovarjam. Morala sem jo uprašati kaj se je zgodilo.
Povedala mi je, da jo je ravno, ko sem odšla od doma poklicala Enejeva mami. Povedala ji je, da je danes zjutraj zbolel in, ker njegovo telo tako zelo peša so ponj prišli z rešilcem in ga odpeljali v bolnico. Prehlad bi lahko bil usoden.
Mami mi je povedala, da so ga dali v komo, da bi njegovemu telesu pomagali prebroditi okužbo. Obiski so bili trenutno omejeni le na družinske člane in počakati bo mogla en teden preden ga lahko vidim.
Takrat me je zagrabila panika. Kaj, če ga ne bom več nikoli videla? Kaj, če me v tem času zapusti? Čeprav sem bila optimistična oseba me je bilo vseeno zelo strah. Ker nisem vedela kaj bi počela, sem šla do svoje prijateljice, ki je bila pravtako na morju ravno v tem času. Kar salbo sem se počutila, ker ji ves ta čas nisem namenila niti ene besede. Kar ignorirala sem jo. Upam, da bo vseeno razumela in bova še naprej prijateljici.
Ko sem pozvonila pri njej mi je odprla in sploh ni bila jezna name. Bila je prav vesela, da me spet vidi in zares toplo me je objela. Z Emo sva nato preživeli prav lep dan čeprav je bilo zaradi vse žalosti vzdušje nekoliko napeto. Ema je bila vedno prijazna in zabavna oseba in celo danes mi je ob njej uspelo malce pozabiti na žalost.
Šele po večerji sem se vrnila in res sem se dobro počutila po klepetu z najboljšo prijateljico. V takem vzdušju in dogajanju so minili še trije dnevi. Z Emo sav se vsak dan videli. Večinoma sva klepetali ali pa gledali kakšne depresivne filme Tudi ona si je bila z Enejem namreč kar blizu in tudi njo je bilo zelo strah zanj in ga je pogrešala.
Ko sem se vrnila domov pa mi je mami nekaj povedala in mi tako uničila dober dan, če ne štejemo strahu in žalosti, ki me spremlja že skoraj celo poletje...